Gozd brez dreves

Slovenija je bila dolgo zgled dobrega gospodarjenja z gozdovi. Po zaslugi dobre javne službe in lastnikov, ki so z gozdom ravnali modro. Zavedali so se, da gozd ni samopostrežna trgovina, iz katere se vzame, kadar in kolikor se rabi, temveč zaklad, iz katerega se jemlje samo viške, občasno in po pameti; in se hkrati vanj tudi vlaga: v gozdne ceste, protipožarne preseke, preprečevanje bolezni, sanacijo požarišč, ...

Ker pri nas gozd ni samo privilegij (in obveznost) lastnika, temveč vsem dostopna površina, ki za povrh opravlja še vrsto okoljskih nalog, je pomagala tudi država: s financiranjem javne gozdarske službe in sofinanciranjem vlaganj v gozdove.

A se ta zgledni sistem žal vse bolj sesuva. Ne samo, da gozdarjem v javnih zavodih zmanjkuje denarja za tako osnovne stvari, kot so bencin za terenska vozila in spreji za označevanje dreves; kot razbohoteni lubadar se bo v gozdove zažrl predvsem prihajajoči nepremičninski davek. Ta med drugim spreminja dobro utečen sistem gradnje in vzdrževanja gozdnih cest, ki se je dolgo financiral iz namenske pristojbine. Z nepremičninskim davkom bo ta pristojbina (ki so jo plačevali lastniki gozdov) ukinjena. Ali bo država iz novega davka namenila za vzdrževanje gozdnih cest enako vsoto denarja, kot ga je doslej iz namenske pristojbine, ostaja neznanka.

Druga anomalija novega davka je določilo, da ga bo moral lastnik gozda plačati ne glede na to, ali bo iz njega pridobival dohodek ali ne. Tako bo med drugim davek plačal tudi lastnik od vetra ali ognja uničenega gozda, četudi 50 let iz njega ne bo dobil niti centa. Davek zanj bo moral plačevati vseh 50 let - glede na posplošeno tržno vrednost gozda, ki je v mnogih primerih - za Primorsko to velja še posebej- daleč od dejanske.

Država torej zato, ker ni bila tako dober gospodar kot gozdarji in lastniki gozdov, seka drevesa kar počez. Očitno se ne zaveda, da bo tako slej ko prej ostala tudi brez gozda.