Gozd ni vedno naš

Kdor te dni pogleda na od žleda poškodovan gozd, se mu drevesa zasmilijo. Polomljena, prelomljena, brez mladih vrhov, v katerih je bila njihova prihodnost, z velikimi ranami, ki so jih za seboj pustile odlomljene veje.

Še nekaj dni in tednov bo tako. Potem bo prišla pomlad in bodo mladi zeleni listi, ki bodo na listavcih pognali tudi iz najmanjših štrcljev in spečih brstov, zakrili mnogo ran, pod njihovimi krošnjami, čeprav zdesetkanimi in mnogo manjšimi kot letos, se bodo očem večine skrila tudi v žledu polomljena in izruvana drevesa.

Pozabili bomo na gozdarje, ki se bodo trudili peščico sredstev, ki jih imajo na voljo, razporediti po državi tako, da bodo naši gozdovi še naprej zdravi, čeprav bodo letos poleg običajnih bitk z boleznimi in škodljivci bili še hudo fronto s podlubniki.

In pozabili bomo na lastnike gozdov, ki bodo bolj ali manj sami nosili breme sanacije. Kar pomeni nekaj let dela in stroškov in nekaj desetletij zelo okleščene prihodke.

V Sloveniji imamo do gozdov poseben odnos. Ko se pogovarjamo o pravicah in vlogah gozdov, so neke vrste javno dobro. Po njih se lahko vsi sprehajamo, vsi lahko v njih nabiramo gobe, kostanje in druge plodove, v njih čebelarimo, po njem lovimo divjad, po gozdovih so speljane planinske, pohodniške in kolesarske poti.

Tistih, ki imamo v gozdovih pravice, je torej cela vrsta. Tisti z obveznostmi je en sam: lastnik. On bo moral v prihodnjih mesecih poskrbeti za odstranitev polomljenega drevja ali najeti za to usposobljene izvajalce, on bo kriv, če se bodo namnožili podlubniki.

Da bi vsi, ki imamo v gozdu pravice, prijeli v roke motorko in pomagali lastniku pri sanaciji, ne bo šlo, ker tega ne znamo (varno) početi. Zato pa lahko razmislimo, ali smo dolžnosti in pravice do gozda res razdelili pravično. In ali ne bi tisti s pravicami za gozd tudi kaj prispevali. Da bo gozd naš tudi v slabem, ne le v dobrem.