Grad, ki rabi delo

“Še vsak, ki je šel tja, se je opekel,” se sliši iz ust marsikaterega Kraševca, ko beseda nanese na Štanjel in na doslej neuspešno iskanje najemnika. Čeprav ima prav, je težko razumeti, da je zanimanje za najem, še posebej med Kraševci, tako skromno. Še posebej zato, ker je to edini kraj v komenski občini, kamor večkrat tedensko prihajajo skupine turistov z avtobusi, in kraj, ki ga, v nasprotju z občinskim središčem, poznajo domala vsi Slovenci.

Najemnina je smešno nizka. Za 807 kvadratnih metrov površine je potrebno odšteti prav toliko evrov. Poleg tega občina doda še dvesto evrov mesečno za izvajanje kulturnih in turističnih dejavnosti.

V Štanjelu nič ne uspe, ker ni pravega programa in ne prave zgodbe, še pravijo Kraševci. Tako pač je in pika. Na vprašanje, kdo je za to odgovoren, prst najprej uperijo v občino, potem še na ustanove za varovanje kulturne dediščine, pa na državo, ki ji je za Štanjel bojda kaj malo mar, ker ga niti ne prizna za spomenik državnega pomena, in na Evropsko unijo, ki v Štanjelu ne prepozna edinstvenosti. Nazadnje so krivi tudi domačini, ne le Štanjelci, ki bi morali čakati turiste, jim ponuditi svoje dobrote in se bolj angažirati pri celostni ponudbi.

Novo leto bo grajski kompleks pričakal zaprt. Kdo je kriv za to, sploh ni pomembno. Dejstvo je, da bo vsak dan v novem letu ustvarjal dvojno škodo: ker v grad in posledično v občino ne bo pritekal denar, in ker se turisti, ki bodo naleteli na zaprta vrata, v Štanjel še lep čas ne bodo vrnili.

Morda bo leto 2014 Štanjelu bolj naklonjeno in bo tretji razpis, ki se zaključi dva dni po svetih treh kraljih, uspel.

Tisti, ki sanjajo o Štanjelu in njegovi slavi, pa naj se ozrejo po okoliških vaseh. V mnogo manj ekstravagantnih domačijah se pišejo zanimive zgodbe s precej manj pomoči. Najbrž zato, ker lastniki ne razmišljajo na način “Kaj bi, če bi?”, temveč: “To imamo. Na delo!”