Grad išče graščaka

To, da je grad Rihemberk neizkoriščeni biser, naravna in kulturna lepota, ki na izpostavljenem griču na meji med Vipavsko dolino in Krasom prav kliče po obiskovalcih, je popolnoma jasno. Morda pot do tega spoznanja niti ni bila lahka, kot bi si kdo predstavljal, ampak prepričanje je zdaj trdno usidrano. Redki so, ki bodisi zanikajo vrednost dediščine bodisi ne zmorejo razumeti njenega vsesplošnega razvojnega potenciala.

Ampak čeprav nam je v teoriji vse jasno, je pot pred nami še strma in ovinkasta. Kaj praktično pomenita beseda vrednost in besedna zveza razvojni potencial, je namreč vprašanje, polno pasti.

Kdaj bo lahko nekdo, če bo obnovil in oživil grad, zaradi tega zmagal na volitvah ali prodal več pralnih strojev?

Planirane konference v prestolnici, na kateri naj bi načrtovalci prostora in varuhi javnega interesa pokramljali z zasebnimi investitorji, ki bi vlagali v grad Rihemberk, ni bilo. Ker ni bilo zanimanja direktorjev uspešnih podjetij ali milijonarjev s prepolnimi žepi. Kar pravzaprav niti ni presenetljivo. Kljub temu, da občudujemo stare stavbe in ozke ulice ter vzdihujemo od očaranja nad vzdušjem in zgodovino, na koncu vedno zmaga želja po klimatskih napravah, velikih terasah in pečicah iz nerjavečega jekla. Prestiža in presežkov se (še) nismo naučili povezovati z neponovljivostjo. Zato je naše dojemanje vrednosti stavb, kakršen je braniški grad, površno in omejeno na vzdušje, na okras. Zato padajo drevesa ter v glavah, na papirju in v naravi rastejo jekleno betonski kolosi, medtem ko stoletja stari zidovi, štukature in stebri klavrno razpadajo. In še takrat, ko se v kakšnem kotu najde nekaj krajcarjev za njihovo obnovo, ne vemo prav natančno, kaj bi z njimi počeli.

Dilema niti slučajno ni le slovenska, kaj šele zgolj novogoriška. V letu, ki ga Evropa posveča dediščini, je to vprašanje v središču prizadevanj za iskanje novih, realističnih in vzdržnih poti za vključevanje zgodovine v prihodnost.

Projekt Restaura, okoli katerega se dogajajo prizadevanja za obnovo gradu Rihemberk, naj bi dal orodja, modele in mehanizme, s katerimi bi lahko sklepali javno-zasebna partnerstva. Ampak vzorci ne bodo pomagali, dokler se ne bo zgodil premik v vrednotah. In bo lahko nekdo, če bo obnovil in oživil grad, zaradi tega zmagal na volitvah ali prodal več pralnih strojev.