Grand hotel “Bankrot”

Znani italijanski pisatelj in novinar Roberto Saviano se je po letih življenja pod policijsko zaščito spet vrnil v javno življenje. Njegova enourna pripoved na italijanski državni televiziji je pritegnila skoraj petmilijonsko občinstvo, serija novinarskih člankov v dnevniku La Repubblica pod naslovom “Grand hotel Cammora” pa je vnovič opozorila javnost na to, kako korupcija in prepletenost politike s kriminalnimi družbami uničujeta demokracijo.

Izjava znanega mafijskega skesanca o tem, kako je Slovenija bila (in verjetno še je) raj za mafijce in njihove posle, je pokazala, na kakšen način se pri nas vse veje oblasti, institucije, zadolžene za izvajanje nadzora, veleposlanik v Rimu in na koncu tudi mediji lotijo obravnave tako resnih trditev. Postopek je enostaven. Na eni strani se problem minimizira (ni nobenih dokazov), na drugi pa se pristojni začnejo sklicevati na množico veljavnih zakonov, ki dokazujejo, da je vse v najboljšem redu.

V Sloveniji živimo v Grand hotelu “Bankrot”, če parafraziram naslov Savianovega članka. Trdovratno vztrajamo na tem, da vzdržujemo fasado, v notranjih prostorih pa vse razpada. V tem procesu ustvarjanja iluzij sodelujejo vsi - politiki, državljani in povezovalci med njimi - mediji. Ko pa vzdrževanje fasade postane “prenaporno”, se politiki izognejo odgovornosti in nam naprtijo, da na referendumu sprejmemo njihove odločitve. Pri tem pa pomembno vlogo odigrajo mediji, ki v možnih referendumih vidijo možnost nekajmesečnega prodajanja moralnih zgodb “malih ljudi”. Število možnih referendumov pa narašča iz dneva v dan. Eden je že zagotovljen, za naslednje tri pa obstaja velika verjetnost. Ta hip lahko predvidimo rezultate vseh referendumov ne glede na njihovo število. Na vseh bo vlada izgubila. Težava pa je, da bomo po referendumih morali živeti s posledicami teh odločitev, in enkrat bo tudi ta fasada, ki jo tako trmasto vzdržujemo, padla.

Ker je javni prostor napolnjen s praznim govorjenjem in ponujanjem rešitev, za katere nihče ne ve, ali sploh delujejo, je potrebno v roke vzeti kakšno knjigo ali prebrati nekaj več kot nekajvrstično novičko. Najbolj trezno oceno sedanjega stanja in izhoda za prihodnost lahko preberete v knjigi “Vrnitev k Itaki” Petra Kovačič Peršina. “Politika je danes postala le tehnika vladanja, manipuliranja z ljudmi. Zahodna civilizacija morda v svoji zgodovini še nikoli ni bila dlje od prakse, da je ukvarjanje z javnimi zadevami predvsem moralnim načelom zavezano delovanje. Toda prav v imenu tehne kot osnovnega modela urejanja družbenih vprašanj imamo dolžnost terjati od politike, naj se ukvarja samo s tehniko vladanja, in naj vprašanja morale ne vpleta v igro moči. (…) Ko bosta politokracija in merkatokracija zasegli ves obseg slovenskega družbenega življenja in se bosta poistili z državo, bo doživela zlom tudi ta.” In prav to se je zgodilo. Ustava RS pravi, da je Slovenija demokratična republika (1. člen), da je pravna in socialna država (2. člen) in da v Sloveniji ima oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami (3. člen). Če demokracija temelji na spoštovanju prava in pravičnosti ter zagotavljanju socialnih pravic vsem državljanom in državljankam, potem v Sloveniji lahko govorimo o pomanjkanju, zamrtju ali odmrtju demokracije. Slovenija ne more biti demokratična država, ker smo priča procesu, v katerem se je pravo (pravna procedura) ločila od pravičnosti in s tem pripeljala do situacije, ko si nekateri lahko, drugi pa ne morejo privoščiti pravne države. Slovenija tudi ni socialna država. Ne samo zaradi tega, ker imamo toliko brezposelnih, temveč tudi zaradi tega, ker imamo množico tistih, ki delajo in s tem ne morejo preživeti, ali pa delajo in za to ne dobijo plačila. Verjetno je skrajni čas, da državljani začnejo neposredno izvajati oblast in si ponovno prilastijo svojo lastno državo. Ne na referendumu, ampak tako, da demokracijo zaživijo v svojem vsakdanjem življenju.