Gre za sodelovanje

Morda Slovenija na svetovnem prvenstvu v rokometu res še ni dosegla tistega, kar od nje po tihem pričakujejo njeni navijači, a je z odličnimi igrami v Zaragozi naredila še nekaj več. V politični zmešnjavi in v zadušljivi megli nezaupanja je prinesla nekaj veselja in zadovoljstva. Tega Sloveniji v obdobju, ko so zamajane temeljne vezi, ki jo definirajo kot družbeno skupnost, primanjkuje.

Seveda bi bilo preveč prevzetno, da bi slovenskim rokometašem pripisali odgovornost za raven zadovoljstva Slovencev, a rezultati in navdušujoče zmage s srčnimi preobrati pomenijo eno od lučk na koncu temnega predora, in za mnoge dokaz, da je možno tudi v globalni konkurenci uspeti. Ob tem so družbeni eliti pokazali, da se s sodelovanjem da preseči še tako globoke delitve: na primer rivalstvo med tremi najpomembnejšimi klubi, starostno razliko skoraj 15 let, dejstvo, da pretežno Štajerce vodita kapetan in trener iz Ljubljane ... Da, sodelovanje je tista čarobna beseda!

Pet zmag slovenskih rokometašev v predtekmovanju je plod zgolj domačega znanja: rokometaši so zrasli v naših klubih, kjer se so se svojega posla naučili tudi člani strokovnega štaba. Ta je že lani na EP v Srbiji postavil odlične temelje, ko je navdušil s hitro in kombinatorno igro. Od tedaj pa so fantje dvignili še nekaj ton uteži in odigrali kopico težkih tekem. Kar pomeni, da bodo v prihodnjih letih še napredovali. Pustimo jim čas za razvoj, je tedaj ponavljal selektor Boris Denič. Vsi trije evropski nasprotniki doslej so namreč bili višji in težji od slovenske ekipe.

Svojevrstna krutost športa pa se kaže v tem, da se kljub bleščečim zmagam lahko zgodi, da bo Slovenija svojo pot na SP drevi končala. Kakšno kost za glodanje bi dobili zafrustrirani zbijalci nacionalne samozavesti na družbenih omrežjih? A tudi če bi se to zgodilo: gremo naprej, čez dva tedna so tekme v evropskih pokalih, naslednje leto EP, je razmišljanje v tej reprezentanci. In ta slog bi lahko prevzel še marsikdo v naši deželi!