Gremo čez mejo ...?

Evropska direktiva, Slovenija jo je zelo pozno zajela v pravni sistem in uradno sprejela šele minuli petek, zdaj tudi našim državljanom širokogrudneje omogoča zdravljenje v tujini.

Širokogrudneje res, a ne povsem. Vsaj ne tako lahkotno in preprosto, da bi se lahko vsak bolnik samovoljno čez noč odločil oditi na zdravljenje k sosedom, ali v Veliko Britanijo, Nemčijo, Francijo ...

Tudi poslej bodo nad tovrstnim zdravljenjem še vedno bdeli osebni zdravnik oziroma specialist, ki bolnika zdravi pri nas, pa tudi posebna komisija ...

Protokol je tudi poslej, skladno z vsebino nove evropske direktive, povsem jasen in natančen. Res pa je, da omogoča veliko lažje prehajanje bolnikov na zdravljenje povsod v EU. Za nas veliko laže, kot smo tega bili deležni doslej.

Pa tudi obratno. Tujci, državljani iz članic EU, lahko zdaj veliko laže in preprosteje spet prihajajo v naše bolnišnice. To je še zlasti spodbudno za Hrvate, ki jih je po razpadu Jugoslavije meja med državama odrezala od najbližjih, a slovenskih bolnišnic. Denimo v Istri, kjer je veliko hrvaških Istranov prej desetletja hodilo na zdravljenje v izolsko bolnišnico in, zlasti, rojevat v porodnišnico.

Za vse bolnike naj bi bila ta direktiva koristna predvsem zato, ker naj bi se zdaj, ko so zdravstvene meje padle, tudi v domačih zdravstvenih ustanovah zanje še bolj trudili, delali še bolje. V to so zdaj prisiljeni, saj bodo le s kakovostjo - njen del sta tudi prijaznost in človečnost - bolnike zadržali pod lastno streho. Prav odličnost in kakovost pa sta tista aduta, ki pod svoje okrilje vabita tudi bolnike iz tujine. Dober glas namreč odmeva čez meje.

Res pa je, da se večina bolnikov takrat, ko nujno potrebujejo zdravniško oskrbo, najraje zateče v “svojo” bolnišnico. V najbližjo torej. Tam se počutijo bolj domače, morda bolj varno.

Že dolgo lahko sami izbiramo, kje po državi se bomo zdravili in analiza potrjuje, da je bilo poti daleč od doma bore malo.