Gremo mi po svoje...

Največja slovenska zdravstvena zavarovalnica - Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - ima v rokah škarje in platno. Je hkrati plačnik in razsodnik za delo, namenjeno zdravljenju bolnih v zdravstvenih ustanovah. Diktira cene in po lastnih potrebah sooblikuje zdravstveno politiko. Ker ima veliko izgubo, jo sanira tako, da to breme prenaša na javne zavode.

Tako znova opozarjajo zdravstvenega ministra direktorji slovenskih bolnišnic in zdravstvenih domov. Opozorila, češ da gre za obnašanje v slogu filma Gremo mi po svoje, so posledica bilanc o poslovanju. Te niso rožnate in postajajo vse bolj rdeče. Na robu izgube so se zdaj znašle celo že tiste bolnišnice, ki so doslej brez težav poslovale z dobičkom. Če pa dobiček že imajo, je ta zdaj tako skromen, da lahko že ob polletju ali do jeseni zaidejo v rdeče številke.

V vseh pomembnih nacionalnih, strateških in podobnih dokumentih pa je, za zdaj še, za področje zdravstva in zdravljenja zapisano, da imajo vsi bolniki v državi pravico do enako kakovostnega zdravljenja in posegov, kar je vsem tudi enako dostopno. Pa tudi, koliko sme trajati čakanje na poseg in pregled. Ta zagotovila so nastala na podlagi evropskih zgledov in predpisov ter zato, ker se Slovenija (še) prišteva med razvite države.

Izkušnje dokazujejo, da naša zdravstvena politika že leta nima posebne sreče. Vsakič, ko se vlada zamenja, nastajajo novi ukrepi, sadov pa je bolj malo. Ker smo zabredli še v recesijo, so zagate v zdravstvu še večje, kot so pričakovali politiki in, zlasti, bolniki. Seveda tisti brez zvez in poznanstev.

Ob vsem skupaj pa je svoj lonček spretno pristavil še ZZZS. Njegovo vodstvo je ostalo isto, s pomočjo delegatov lastne skupščine (člani so tudi predstavniki države) je sprejel ukrepe, ki so udarili zlasti zavode. Nič zato, najbrž menijo v ZZZS, saj je njihova ustanoviteljica država, ki naj bi to izgubo tudi “pokrila”. Kje bo vzela denar za to, pa ZZZS najbrž ne skrbi.