Grižljaj optimizma

Ko se v istem prostoru zberejo gospodarstveniki, ki so v preteklih letih svoje posle uspeli obdržati vsaj na gladini, če svojih podjetij že niso razširili in okrepili. In če nekateri od njih ob aplavzu v roke dobijo umetniške slike, na katerih piše, da so bili v preteklem letu še posebej hvale in slave vredni, je vzdušje seveda dobro. Misli so naravnane k novim zmagam, noge k oddaljenim obzorjem.

V takšni družbi si tudi ministri, celo tisti, ki imajo na mizi referendum in pod oknom jezne obrtnike, malo oddahnejo. In tudi če jim novinarji postavljajo zoprna vprašanja, zmorejo dovolj potrpljenja, vere in pozitivne energije, da suvereno povedo, kako je najhujše že za nami. In kako je prišel čas, da odložimo malodušje, prekinemo pritoževanje in se odločimo stopiti v novo, pokrizno obdobje. Smele besede so tolažeče in prijetne tudi za od krizne histerije izmučene poslušalce. Celo za tiste, ki se pred naivno vero branijo z neuničljivim cinizmom. Vprašanje je, ali bo od lepih besed na lepih dogodkih kaj več kot prijetni oddih od vsakdanjega boja.

Negativistična retorika, ki v ospredje javnih razmišljanja in debat postavlja le neuspehe, napake, nemoč in napovedi apokalipse prav gotovo ne koristi. Pa tudi: vsako kolektivno vzdušje, naj bo evforično ali depresivno, se prej ali slej izpoje. Če nič drugega zato, ker se ga ljudje naveličajo.

In zdi se, da smo se krize naveličali. Ta ugotovitev seveda velja za tiste, ki imajo službo in plačo, pokojnino in streho nad glavo. Za kulisami lepih dogodkov, ki so seveda koristi in potrebni, pa ostajajo delavci, obrtniki in, da, tudi direktorji, do katerih globalna finančna kriza ne prihaja v obliki filozofske dileme, ampak v podobi vprašanja, kako bodo nahranili otroke. Ali kako bodo plačali zaposlene. Dokler družba, pri čemer je vlada le ena od njenih silnic, ne bo rešila nakopičenih težav, ki so nas pahnile v depresijo, bodo lepe besede ostale okusna, a hitro pokvarljiva roba.