Grozen dan za vse človeštvo

Današnji dan ni bil samo slab dan za Ukrajino, temveč je bil tudi grozen dan za Evropo, za svetovni mir in vse človeštvo. To je bil dan, ko je novi ruski car dokončno, brez pretvarjanja in diplomatskega slepomišenja, stopil na pot vojne. Dejansko so se sicer pritiski Rusije na Ukrajino začeli že takoj po oranžni revoluciji leta 2004, po demonstracijah leta 2014 so se še stopnjevali, po aneksiji Krima in odcepitvenih težnjah Donecka in Luganska pa je bilo predvidljivo, da se bo spor končal z vojno. Pravo vojno med dvema državama, ki je v Evropi, če izvzamemo spopade na Balkanu in na Kavkazu, ni bilo od leta 1945. Gre namreč za spopad dveh številčno najmočnejših evropskih armad, v katerem pa je ukrajinska v izrazito podrejenem položaju.

Vojna predstavlja velik poraz za Evropsko unijo, ki je poskušala z uporabo mehke moči zaustaviti ruske apetite. Obsodbe in diplomatske note pri ruskem dvoru ne zaležejo, prav tako ostaja odprto vprašanje učinkovitosti sankcij. Tiste, ki jih je mednarodna skupnost uvedla ob priključitvi Krima, niso prinesle učinka. Evropa sicer izraža solidarnost z Ukrajino, a to je za slednjo bolj slaba uteha. Tudi pri nas kar nekoliko podcenjujemo dogajanje, kot da se ne bi zavedali, da je bila napadena država, ki meji na slovensko sosedo.

Cilj Putina je predvsem spraviti Ukrajino na “pravo pot”, torej pod okrilje Rusije. A si večina Ukrajincev tega ne želi in na volitvah to tudi jasno povedo.

Današnji vojni napad Rusije je mrzla prha za mednarodno skupnost, za zagovornike mednarodnega prava, je velik poraz za mirovnike vseh vrst in potrditev dejstva, da v mednarodnih odnosih velja predvsem surova moč. Preseneča neverjetna podobnost v pripravi na vojno z našo bližnjo soseščino: Putin je uporabil povsem enake izgovore za vojaško vmešavanje v sosednjo državo kot pred skoraj tremi desetletji Slobodan Milošević za napad na Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Kot da bi uporabili iste vojaške učbenike?

V ruski kolektivni zavesti, ne samo Putinovi, so Ukrajinci del ruskega naroda. Dokler so v Kijevu vladali prorusko usmerjeni voditelji, ki so raje gledali v Moskvo kot v Bruselj, Berlin ali London, se je Rusija sprijaznila tudi z ukrajinsko neodvisnostjo, ko pa so Ukrajinci sprejeli odločitev, da se raje pridružijo zahodnemu svetu kot pa ruskemu despotizmu, je bilo vse narobe. Cilj Putina je predvsem spraviti Ukrajino, ki je zaradi korupcije in menjavanja političnih elit zelo šibka država, na “pravo pot”, torej pod okrilje Rusije. A si večina Ukrajincev tega ne želi in na volitvah to tudi jasno povedo. Prorusko vlado v Kijevu je tako možno postaviti zgolj z nedemokratičnimi sredstvi - približno takšnimi, kot smo jih videli v Belorusiji.