Grška sreča

Nimamo več občutka za pravo mero, niti spoštovanja do zdrave pameti, popolnoma smo izgubili smisel za humor. Ampak imamo Grke.

Grki so smešni. Prav neverjetno je, kako otročje so naivni v svojem brezupnem oklepanju starega načina življenja, razmišljanja in dela. Kot da ne bi videli, kako se jim svet podira, kako izginjajo varnost, trdnost, predvidljivost. Radi bi imeli službo do smrti in dodatek za točen prihod na delo, Evropa pa naj bi jim posojala denar in podpisovala poroštva za kredite, ki jih nikoli ne bodo vrnili. Zgražanje nad Grki je nadvse prijetno. Odkimavanje z glavo in tleskanje z jeziki ob nerazumnosti tega stavkajočega, upirajočega se naroda, ki kot njegov veliki junak Ojdip neizogibno drvi k tragični izpolnitvi usodne prerokbe, nas, poštene Evropejce, še posebej pridne in skromne Slovence, drži pokonci. Nam zagotavlja gram samozavesti, milimeter primerjalne prednosti in tanko kopreno čez oči. Res, še sreča, da imamo Grke.

In še sreča, da imamo nekaj domačih adutov v grškem slogu, denimo pogreto župo iz predvolinih brezplačnikov in večno zeleno afero bulmastifi, propadle policijske preiskave o podkupninah in izgubljene računalniške diske s pedofilskimi fotografijami. In še sreča, da imamo nove zaposlitve v kabinetih ministrov in kadrovske spremembe med vodilnimi sindikalisti. Še sreča, da imamo Misijo Evrovizija in Twitter in Facebook in spominske slovesnosti in razglasitve blaženih. Še sreča, da imamo nekdanje ministre, borce za družinske vrednote, finske oklepnike, indijansko poletje in županske sinove. Še sreča, da imamo stereotipe in predsodke, načrte za džamijo in obvezno branje. Če ne bi imeli teh slavnih atributov kolektivne norosti, bi morda celo morali razmisliti.

Ampak, ker kolesje nesmislov poganja samo sebe, bi bil na naglo smrt obsojen vsak, ki bi si drznil prekršiti njihovo nedotakljivost. Zato smo pred razmislekom povsem varni. Še sreča.