komentar

Disciplinska komisija Notarske zbornice Slovenije bo v kratkem odločala, ali bo ljubljanski notar Jože Sikošek, sicer primorskega rodu, za pet let ostal brez notariata. Nadzor nad njegovim poslovanjem je uvedla na podlagi medijskega poročanja o razvpitem posojilu, ki ga je največja opozicijska stranka najela pri državljanki BiH Dijani Đuđić, Sikošek pa ga je z notarskim zapisom potrdil. Težko bi rekli, da je šlo za zdrs in nepoznavanje zakonodaje. Še posebej zato, ker hoja po robu zakona Sikošku tudi v preteklosti ni bila neznana.

Temu ne nazadnje pritrjuje pravnomočna sodba, s katero je bil zaradi pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic obsojen na pogojno kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. To je pravosodno ministrstvo ugotovilo naključno, ob vpogledu v evidence o morebitni kaznovanosti notarjev, in nedavno sprožilo postopek za njegovo razrešitev.

V Notarski zbornici Slovenije sicer trdno zagovarjajo stališče, da morajo notarji opravljati svoje delo pošteno, vestno in v skladu s predpisi. K temu jih zavezuje tudi zakonodaja. In čeprav primerov, ko notarji zavestno skočijo čez rob in upajo, da jih pri tem ne bo nihče zasačil, ni dosti, mečejo slabo luč na celoten ceh. Večina notarjev namreč dela po črki zakona in opazi vsako malenkost, ki bi lahko vplivala na verodostojnost notarskih listin, ki jih podpisujejo.

Skrb vzbujajoči pa so tudi v primerih spornih ravnanj notarjev dolgi postopki, zaradi katerih na koncu - ne glede na njihov izid - skoraj nihče več ne ve, za kaj je sploh šlo. Podobno kot pri ostalih pravnih postopkih, s sojenji vred, ki sčasoma razvodenijo in izgubijo svoj začetni naboj. In to predvsem zaradi pravniških mahinacij, s katerimi skušajo zlasti odvetniki tudi povsem črne stvari spremeniti v bele.

Priznajmo si: slovenska zakonodaja ni vrhunska, polna je lukenj kot švicarski sir. In nekateri pač zagrizejo v sir, drugi pa v luknje.