Hojsovo iskanje drobiža v kupleraju

Predstavljajte si uglednega člana skupnosti, ki ga proti jutru paparaci ujamejo na izhodu iz, kaj pa vem, hiše dvomljivega slovesa. Kupleraja, po domače. Doma žena in otroci, opoldne bo nedeljsko kosilo, on pa takole. Nekaj si bo treba izmisliti, novinarji klicarijo, neprespana glava še ne razmišlja povsem zares, nakazuje se škandal. Na koncu ves nervozen izreče neumnost, ki mu najprej pade na pamet. “Rabil sem drobiž za plačilo garažne hiše in ta lokal je bil edini odprt.” Razumljivo se sproži plaz zgražanja, posmeha, v običajnih družbah se takšen mož kmalu poslovi s svoje ugledne funkcije. Ker ji dela sramoto.

Prepričljivost argumentov Aleša Hojsa o tem, zakaj se je z mamo brez ustreznega testa podal na hrvaško mejo, močno spominja na zgoraj opisani primer. Hojs res nobenega predpisa najbrž ni kršil - je pa lastne predpise ponovno izigraval. Doslej smo od ministra slišali naslednja pojasnila, eno bolj prozorno od drugega.

Šokira vehemenca, s katero se fantje na oblasti obnašajo. En minister v gostilno, drugi pa na pol na šverc čez mejo. Le mi ostajamo doma.

1. Namenila sta se plačati položnice za materino nepremičnino. Minister, z nekaj kliki je to že dolgo mogoče opraviti prek spleta.

2. Ni kršil prepovedi prehajanja regijskih meja, ker ima v Istri zemljo. Minister, nepremičnino imate nad Ankaranom, hrvaški organi pa so vas zavrnili na Sočergi. Za drugič, če pride prav: da bi prišli do Ankarana, se peljite do izvoza Škofije, od tam boste najbrž našli. Za Sočergo je z avtoceste treba zaviti kar nekaj kilometrov prej.

3. Želel je preveriti, kako svoje delo opravljajo hrvaški policisti. Minister, Hrvaška ima za to Davorja Božinovića.

4. Prepozno se je spomnil, da pri sebi nima veljavnega testa. Minister, tole spominja na osnovnošolca, ki gre nepripravljen pisat test in upa, da ne bo dobil ravno vprašanj, o katerih nima pojma. Če gre - gre.

Vsakič znova šokira vehemenca, s katero se fantje na oblasti obnašajo. Državljan se brez dobro premišljenega načrta in šopa papirjev, dokazil in dokumentov ne sme premakniti nikamor, gostinci poslovno umirajo, en minister pa v gostilno in drugi na pol na šverc čez mejo. Nikomur se ne zdi pretirano potrebno kaj pojasnjevati, politične odgovornosti ne prevzame nihče, stvari se počnejo, ker se pač lahko. Ne ker se sme, pač pa, ker se lahko. Ker si to lahko privoščijo.