Hrana je gorivo. Gorivo je hrana.

Cene hrane so se marca zvišale, indeks je marca dosegel najvišjo raven v zadnjih 30 letih, poroča Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo.

Smo opazili. Kadar kilogram kruha stane tri evre in več, se marsikomu dozdeva, da je vrag zares vzel šalo in da so podražitve surovin in energentov ter vojna v žitnici Evrope že pustile pečat.

Ob regulaciji cen in promociji hrane je treba urediti tudi tista področja, zaradi katerih danes cene hrane letijo v nebo. Najprej gotovo energetskega.

Vlada nam morda res zagotavlja, da se nam pomanjkanja ni treba bati in po premierjevih zagotovilih ne bomo lačni (četudi brez desetih vrst rogljičkov). Vendar se zdi, da smo pozabili bistvo. V Sloveniji namreč ne gre toliko za vprašanje prehranske varnosti ali celo samooskrbe. Tu nam menda niti ne gre tako slabo, saj smo samooskrbni v marsikaterem prehranskem segmentu, kot je denimo živinoreja, večina sezonske zelenjave ... In pri Slovencih ne gre pozabiti niti na vrtičkarstvo, kjer mnoge družine na koščku zemlje pridelajo vsaj del celoletne lastne zaloge.

Pri nas je, tako kot danes po večini evropskih držav, ključnega pomena cena hrane in višanje cen. To je mogoče opaziti že v večini trgovin, kjer mnogo potrošnikov bolj kot po pameti izbira po možnosti ugodnejšega nakupa. “Potrošnik govori o kakovosti in domači hrani, kupuje pa po ceni in z očmi,” pravi agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec. In dodaja, da si večina potrošnikov drugega niti ne more privoščiti. “Pozabljamo, koliko prebivalstva živi z majhnimi dohodki, pa ne zgolj upokojenci.”

Država oziroma kmetijsko ministrstvo se je sicer odločilo za vlado pripraviti nabor bistvenih prehranskih izdelkov za morebitno regulacijo maloprodajnih cen. Za primer, “če bi cene res podivjale”.

To pa utegne biti dvorezna, predvsem pa kratkoročna rešitev. Dvorezna zato, ker bistveni prehranski izdelki lahko zajemajo precej pisano paleto živil, saj je nekomu moka lahko enako pomembna kot drugemu živilo brez glutena. Kratkoročna pa zato, ker izkušnje kažejo, da cene hrane po krizah zelo nerade zdrsnejo nazaj na predkrizno raven.

Tudi državna promocija hrane s poudarkom na domači kakovosti je sicer zelo dobrodošla poteza.

Vendar vse to brez dolgoročnih načrtov, ki bodo uredili tudi tista področja, zaradi katerih danes cene hrane letijo v nebo, ne more imeti zares dobrega učinka.

Najprej gre za energetski načrt. Če je hrana gorivo za telo, pa gorivo - tisto pravo - najprej potrebujemo za njeno pridelavo. Nato pridejo na vrsto še vsa ostala področja, tudi povezave med potrošnikom in kmetom ter načini pridelave, ki prinašajo tudi drugačne družbene koristi od finančnih.