Hrana v smeti, hrana iz smeti

Sedeli smo v piceriji. K sosednji mizi sede par srednjih let in naroči pici. Eno s pršutom, eno z rukolo. Čez pol ure natakar odnese krožnika. Pice s pršutom je še polovico, tiste z rukolo skoraj dve tretjini. Medtem se okrog druge mize posede družina. Mama, oče in hčerki, stari približno pet in osem let. Naročijo štiri pice. Ko natakar čez pol ure odnaša krožnike, se slika s prve mize skoraj ponovi, le da je ostanka hrane tokrat še več: dekleti sta se komajda prebili do polovice, mama malo čez, očetu je skoraj uspelo. Pustil je le rob iz krušnega testa. A to, da se roba pice ne je, je že običaj. (Razen v kakšni grozni družini - kakršna je denimo naša - z groznimi starši, ki trdijo, da je treba pojesti vse.)

Malo dlje nazaj po časovni premici smo sedeli v hotelu na Krku. Povprečen hotel, veliko gostov iz Slovenije; večina tudi zaradi akcije, ki je dopustovanje omogočila tudi tistim s plitkimi žepi, saj je bil tedenski aranžma s tremi obroki na dan cenejši od tedenskega najema apartmaja. Gostje torej večinoma bolj revni kot bogati. So si zato nalagali na krožnike tâke kupe hrane? Nič zato, v samopostrežni restavracijo nalaganje hrane ni omejeno. Če so lačni in če so plačali, si lahko naložijo, kolikor jim srce poželi. A ne bi bilo slabo, če bi poleg srca in velikih oči ob nalaganju hrane vključili tudi možgane. Da bi si na krožnik naložili toliko, kot lahko pojedo. Ali malo manj. Saj gredo lahko po hrano dvakrat, trikrat ... Ampak ne. Naj se vidi razkošje; četudi potem na krožniku ostane še cel zrezek in polovica riža, še pet sardel in vsa blitva, še tri tortice od petih ... Saj so v kuhinji dobili nazaj skoraj polovico hrane, ki so jo skuhali! Le kam so jo dali? Za živalsko krmo ne, ker je ne smejo zaradi strogih predpisov. Torej v zabojnike za odpadke. Proč z njo. Naj se vidi razkošje. (Ali beda našega uma?)

Ta teden sem prebrala, da v Veliki Britaniji zavržejo tretjino hrane, Američani pa toliko, da bi z njo za silo nasitili še eno Ameriko!

Na (mojo) srečo tu in tam vidim še kakšnega “groznega” človeka, ki razmišlja “starinsko”. Pri učiteljici starejše hčerke so si učenci sirni namaz, ki ga je bilo preveč za enega, razdelili, drugega pa je odnesel eden od učencev domov: enkrat eden, drugič drugi.

Pred prazniki sem na blogu brala zapise Aleša Čerina, magistra farmacije, nekoč vodje oddelka v Leku, danes direktorja podjetja Edusatis. Lani se je dva meseca prehranjeval za en evro na dan. Kakovostno, brez odrekanj. Le malo drugače, bolj skrbno, z več lastnega truda. Bolj kot prihranka pa je bil vesel kopice spoznanj: da je dobro biti kdaj malo lačen, ker potem bolj razumeš lačne; da je bolje dati si na krožnik malo manj in ga do pikice “pomazati”, kot pa nabasati se hamburgerjev in krofov in potem jemati pilule za vsrkavanje odvečnih maščob ...

Saj smo res norci. Na eni strani mečemo hrano v smeti, po drugi strani pa jemo - smeti. Saj kaj pa je drugega umetno aromatiziran in z ojačevalci okusa “okrepljen” čips iz pireja? Ali pijača z umetnim plinom, umetnimi aromami in okusi? Ali umetno slajen jogurt z 0.01 odstotka maščobe?