Hrvaško odštevanje: končnica

Countdown je tu; ni ravno tako kot takrat, ko je v vesolje poletel Jurij Gagarin, bi se pa kar strinjal z zunanjo ministrico, bistro in umirjeno Vesno Pusić: “Praznik je zgodovinski, ker vstopamo v veliko zaščitniško evropsko družino, po tem ko je Hrvaška dve stoletji prenašala kolonializem, vojne, pustošenja, eksoduse, tragedije ...” Sicer so mi bolj pri srcu kritični toni o nas samih, kakršne je bilo pred kratkim slišati iz ust premierja Milanovića: “V Evropi nas doživljajo kot korumpirane in butaste.” Težke besede, mračna slika nacije, celo obupna, če dodamo brezposelnost, propadlo industrijo, nazadnjaštvo ...

Ugledni novinar in bivši veleposlanik Dražen Vukov Colić: “Ta država ima preveč dolgov in brezposelnih, premalo pa ustvarja. Ponuja premalo naprednega, pomembnega ali prestižnega. Namesto da bi se zgledovali po Finski z Nokio, Avstriji z Red Bullom ali celo Srbiji s Fiatom, se na Hrvaškem prepiramo okoli tega, kdo ima najboljši pršut ali oljčno olje.” Skozi posplošene medijske izjave je, žal, zelo lahko ponujati črno-bela “za” in “proti” stališča, meni Ivan Đikić, proslavljeni hrvaški znanstvenik v Nemčiji. “Hrvaška Unijo lahko bogati s kakovostnimi strokovnjaki, izobraženo delovno silo, geopolitičnim položajem in naravnimi ter kulturnimi vrednotami,” je prepričan Đikić.

Die Zeit piše, da nas bo Evropa sprejela zaradi - slabe vesti. Kajti: ko se je v 90. letih prejšnjega stoletja regija razkrajala v vrtincu vojne, je Evropa stala ob strani; v zraku je torej moralna zaveza, da se je Hrvaški treba oddolžiti ... Pa še to, sklene ugledni časnik: kot Hrvaška ni posebej bolna, tudi Evropa ni posebej zdrava ...

Ni čutiti kakšnega velikega veselja, a tudi pregovornega hrvaškega molka ne. Tukajšnji evrofobi so se poskrili v mišje luknje, imajo pa tudi samo eno samo predstavnico v evropskem parlamentu. Zavedamo se, da se po skoraj celem stoletju, prvič po letu 1918 (in upamo za vselej) vračamo v zgodovinsko srednjeevropsko, mediteransko, zahodno naročje, v katerem smo stoletja bili vojščaki, tlačani, galjoti, težaki in ščavi. Ki pa nas je, vsemu navkljub, civiliziralo. Ne moremo zanikati resnega kulturnega vpliva Serenissime in Avstroogrske na našo omikanost. Malce se sicer bojimo ponavljanja zgodovine, a še bolj upamo, da se bo, kot pod Avstroogrsko, vrnil - red.

Seveda nismo bolj korumpirani od nekaterih držav članic, tudi bolj zabiti ne, toda nosimo poseben žig zadnje vojne in posledično kriminogene privatizacije in nacionalistične retorike. Še danes se čudimo, ko se monsieur Platini mršči, ko navijaške horde po naših stadionih (tako kot te dni na izgubljeni nogometni tekmi s Škotsko) rjovijo ustaški bojni pozdrav: “Za dom spremni!” Vlada leve koalicije se močno trudi izkoreniniti take in podobne ceremonialne izbruhe: lani so ob “gay prideu” v Splitu komaj preprečili resnejši spopad, letos so Splitčani na čelu z novim županom paradi ploskali. Če za hip odmislimo krizo, ki nas vse razjeda, Hrvaška more in mora (ob Sloveniji, kajpak) iskreno opravljati misijonarsko vlogo v ostalih deželah bivše Jugoslavije, na tem zgodovinsko in politično pozabljenem zadnjem dvorišču Evrope.

Mnogi državotvorci že škripajo z zobmi: po Beogradu - Bruselj, po Federaciji - Federacija? Da, že pred evropskimi volitvami leta 2014 je napovedan začetek oblikovanja Evropske federacije, ki je za staro celino brez dvoma nujna rešitev. Tudi za majhne države in narode, ki ne morejo več biti asimilirani in zanikani kot v bližnji preteklosti. Želim verjeti, da bo od drugih kontinentov osamosvojena EU Evropo zmogla in znala ohraniti.