Hvala in nasvidenje

Hvala in nasvidenje. S temi besedami na naslovnici so se novinarji britanskega tabloida News of the World po več kot 160 letih izhajanja poslovili od svojih bralcev. Zadnja številka, ki je bila tiskana po izbruhu (ponovnem, ker se je “zgodba” dejansko začela že pred petimi leti) škandala s prisluškovanjem tisočem znanih in neznanih ljudi, je izjemen dokaz načina, kako se medijska industrija poskuša pod krinko romantičnega sklicevanja na sicer dobro novinarsko delo oprati krivde v vlogi izvrševalca političnih in ekonomskih interesov svojega lastnika Ruperta Murdocha.

V knjigi The Murdoch Archipelago iz leta 2003 Bruce Page opisuje zgodovino nastanka Murdochovega medijskega imperija in popisuje številne primere, v katerih je bila njegova medijska lastnina najmočnejše orodje in orožje, s katerima je kaznoval in nagrajeval politike. Škandal, ki je zrušil britanski tabloid, ni izjema, temveč je del dobro utečenega sistema t.i. “kič ideologije”, kot pravi Page, s pomočjo katere vsi Murdochovi mediji izvajajo nenehne napade na “grehe in krivice tistih, ki imajo politično oblast”, in vseskozi opozarjajo, da je njihova temeljna naloga, da izbrskajo na plan, kar mogočniki poskušajo skriti pred javnostjo.

Kaznovanje za domnevne zlorabe politične moči v imenu navadnih državljanov, zloraba vox populi za brezobzirno razgaljanje in uničenje vsega, kar ne sodi v Murdochov osebni politični repertoar, je zdaj postalo mehanizem razkroja moči njegovega tvorca. Skoraj 350.000 britanskih državljanov je podpisalo peticijo, s katero nasprotujejo, da bi Murdoch prevzel nadzor nad največjo komercialno televizijo. In Murdoch je prvič v svoji skoraj petdesetletni zgodovini neomejenih nakupov medijev moral priznati poraz. Po dve leti trajajoči proceduri prevzema komercialne televizije, kar naj bi postalo največji medijski nakup v zgodovini, je korporacija v njegovi lasti oznanila, da v “takem ozračju”, ki je nastalo po izbruhu škandala, ni normalnih možnosti za izpeljavo tega finančnega posla. V ZDA, kjer delujejo številni mediji v Murdochovi lasti, je demokratski senator Joe Rockefeller prvič javno postavil vprašanje o tem, ali gre v primeru britanskega škandala za izjemo ali pa za sistem oziroma način delovanja vseh Murdochovih medijev. V Britaniji številni znani in neznani posamezniki podpisujejo peticijo, s katero pozivajo britansko vlado, naj v temeljiti javni preiskavi pregleda, na kakšen način so mediji postali del razvejane mreže korupcije, v katero so bili vpleteni novinarji, politiki, policija, sodstvo, vlada in parlament. Hugh Grant, znani igralec, tudi sam žrtev telefonskega prisluškovanja, je javno pozval britanskega predsednika vlade, naj ukrepa: “Ali bo ostal Murdochov podprepnik ali pa bo končno postal državnik.”

Čeprav britanski državljani slavijo svojo malo politično zmago nad človekom in korporacijo, ki je desetletja krojila njihov politični prostor, številni opozarjajo, da je medijski sistem, ki ga je Murdoch ustvaril, tako globoko vpet v politiko, da bo izjemno težko, če ne že skoraj nemogoče novinarstvo ločiti od PR-a in politiko od medijev. Na spletu objavljeni posnetki britanskih politikov (tako tistih na oblasti kot tistih v opoziciji), ki so se pred meseci udeležili Murdochovega sprejema, v britanskih državljanih zbujajo nelagodje in jezo. V luči vsega, kar zdaj počasi prihaja na dan, jim je postalo jasno, kdo in za kakšno ceno je vodil britansko politiko.