Hvala, ne rabimo

Južni tok je bil osrednja točka včerajšnjega obiska Putina v Sloveniji. Zanimivo. Slovenija ima namreč plina dovolj in tudi v prihodnje bo lahko shajala brez dodatnega ruskega plina. Tudi iz dovolj različnih virov ga dobivamo. Poleg tega je plin z evropskih borz precej cenejši kot plin na podlagi dolgoročnih pogodb, na katerih vztraja ruski plinski velikan Gazprom.

Ključ je seveda drugje. Rusija bi rada povečala prodajo plina v Evropo. Točneje: podvojila s 120 milijard kubičnih metrov, kolikor ga zdaj proda Evropi, na 240 milijard kubičnih metrov. Zato si je zamislila dva plinovoda - Severni in Južni tok, a ker gre za velike stroške, bi Rusi del stroškov prevalili na države ob poti (četudi plina ne potrebujejo).

Seveda je gradnja plinovodov tudi stvar države, po kateri poteka plinovod. Že zaradi umeščanja v prostor, pa tudi kot priložnost za domače gradbince. Toda očitno gre pri teh projektih za še bolj vezano in zvezano trgovino, za navaden trgovski daj-dam: mi vam gospodarsko sodelovanje, vi nam zeleno luč (in tudi finančno pomoč) za plinovod.

Problem je, da smo se Slovenci doslej vedno izkazali kot slabi pogajalci, ker smo že vnaprej ponudili preveč. In pri Južnem toku bo, kot kaže, tudi tako. Zakaj sicer že nekaj let dajemo vtis, da je Južni tok za nas pomemben in potreben? Zakaj ne povemo na glas - kar srednje glasno potrdi celo državni sekretar za energetiko Janez Kopač - da Južnega toka Slovenija ne rabi in da zato zanjo predstavlja predvsem velik in nepotreben poseg v prostor, ki je pri nas že tako zelo omejen, občutljiv in dragocen?

Za začetek bi morali odpreti široko javno in strokovno razpravo o naši energetski prihodnosti, o novem nacionalnem energetskem programu, ki ga uradniki snujejo že nekaj let. Ko bo v njem pisalo, da dodatnega plina ne potrebujemo, se bomo lažje pogajali. Dotlej pa lahko le upamo, da Turki ne bodo dovolili kopati pod Črnim morjem in da Južnega toka torej sploh ne bo.