“I ja bih, tata”*

Ko so julija 2005 v obmejni Rupi odpirali nov avtocestni odsek do Reke, so se krajanom v vaseh na slovenski strani meje ob pogledu na sodobno cesto, ki povezuje slovensko-hrvaško mejo s Kvarnerskim zalivom, pocedile sline v stilu “I ja bih, tata (Tudi jaz bi, ata)”.

Ob uporabi dotrajane in preobremenjene ceste od mejnega prehoda s Hrvaško do Ilirske Bistrice in naprej do središča Slovenije ostajajo njihove skomine tudi po šestih letih enake.

In prav nič ne kaže, da bo kaj kmalu bolje. Prometni minister Vlačič je namreč med ilirskobistriškim obiskom pred dvema letoma podvomil, da bi avtocesto ob takojšnjem začetku gradnje in idealnih razmerah uredili prej kot v desetletju. In čeprav se danes morda zdi, da bi Slovenijo k hitrejši ureditvi avtocestne trase utegnile spodbosti druge države, skozi katere teče Jadransko-jonski avtocestni koridor, je resničnost povsem drugačna. Videti je namreč, kot da država z množico tras in inačic, ki jih je tokrat zarisala v načrte, in s prenašanjem odgovornosti odločanja na občine računa na njihove različne interese in potrebe. Tiste, ki so namreč vpletene v avtocestno zgodbo (bistriška, pivška, postojnska in divaška), bodo težko našle skupen jezik, saj vsaka zagovarja svoja stališča in se novih posegov po svojem ozemlju (z izjemo bistriške) z vsemi silami brani.

Bistričanom medtem po desetletjih čakanja počasi prekipeva, saj ne vidijo več dobrih sosedskih odnosov, pač pa le še oplete vrtičke ostalih občin, ki avtocestne povezave v svet že imajo in si pred svojim pragom ne želijo novih posegov, in pa poletne kolone ter tovornjake.

Zato so bistriška opozorila po iskanju hitrih rešitev vse glasnejša. Tako kot tista po državljanski nepokorščini z zaporami ceste, s čimer bi Bistričani utegnili povsem ohromiti nedeljski promet tja do Ljubljane. In ob tem za silo pomirili skomine po tem, kar večina Slovenije že ima.

* “Tudi jaz bi, ata”