Idila z napako

Ah, idila, ah, neokrnjena narava, ah, smo zadovoljno cmokali in od ugodja stokali, ko smo pluli po reki, zleknjeni v prostoren čoln in v brezskrbno brezčasje vse prehitro hlapečega dopustnega časa. Mežikali smo v sonce, očarano opazovali okolje, srečni med ribami in racami, med zelenjem in modrino, v toplem objemu tuzemskega raja. Plovilo, ki nas je gostilo, smo bili najeli pri prijaznem možaku, enem tistih domačinov, ki jim nič ni pretežko, da le gost uživa. “Lepo se imejte,” nas je veselo trepljal, med pripravami vljudno nanizal še nekaj vprašanj, aha, na dopustu ste, aha, s primorskega konca ste, aha, jutri že odidete, nam natrosil še prgišče poznavalskih nasvetov, kje in kako pluti, da se bomo imeli čim lepše, zamahnil z roko, dajte no, poravnali bomo že potem, kaj bi zdaj šarili naokrog z denarjem, sploh pa ne grem nikamor, bom tu, opravkov okrog hiše je zmeraj dovolj, se nasmehnil, odrinil čolnič, za hip postal, preveril, ali nam gre v redu, zaupljivo pokimal in po stezici krenil nazaj k hiši nad reko.