Idrijska lokomotiva in belgijski vlak

Med razvojem dogodkov in razpletom cestne dirke na olimpijskih igrah se je - ne le pri slovenskih kolesarskih privržencih - porajalo vprašanje, kaj bi bilo, če bi v Parizu zavrtel pedala tudi Tadej Pogačar. Nikdar ne bomo izvedeli, to pa je tisto, kar najbolj grize običajnega navijača. Prevzetno bi bilo sicer trditi, da je ob zmagoslavju Remca Evenepoela, ki je nedavni Tour sklenil na tretjem mestu, Slovenija v soboto zamudila imenitno priložnost za (nov) olimpijski naslov, z gotovostjo pa lahko trdimo, da bi imela precej več možnosti za medaljo.

Vsa čast Janu Tratniku, ki je z osmim mestom v danih okoliščinah iztržil največ, a nemara bi tudi idrijska lokomotiva ob Pogačarjevi navzočnosti drugače razporedila svoje naboje. Ni moč sicer reči, da bi se lahko znašla na položaju srebrnega Valentina Madouasa. Francoz, ki je imel prav tako v nogah Tour, je lani denimo dobil Veliko nagrado Plouayja, pri kateri lahko tako po prerezu trase kot dolžini (258 kilometrov) povlečemo vzporednice z olimpijsko cestno dirko. Dobro pa je unovčil tudi poznavanje terena, ki mu tudi sicer ustreza. Naposled se mu je za peščico sekund izšlo za drugo mesto. Tako kot bi se lahko Tratniku pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Avstraliji, kjer je Evenepoelov hitri vlak prav tako odpeljal. Predlani je bil drugi Cristophe Laporte, ki je tudi na olimpijskih igrah v ciljnem sprintu zanesljivo ugnal skupinico sopotnikov še za francoski bron.

Vsa čast Janu Tratniku, ki je z osmim mestom v danih okoliščinah iztržil največ, a nemara bi tudi idrijska lokomotiva ob Pogačarjevi navzočnosti drugače razporedila svoje naboje.

Tudi prednost Belgijca bi bila na koncu podobna kot v Wollongongu - torej okrog dve minuti - če ga ne bi dobrih deset kilometrov pred ciljem začasno (ustavila) predrta zračnica. Evenepoel je v imenitni kulisi, za katero je poskrbelo kar milijon gledalcev ob progi, tako postal prvi kolesar, ki je na istih igrah osvojil olimpijski naslov tako v kronometru kot na cestni dirki. Obe disciplini sta od leta 1996 skupaj v sporedu iger, na katerih so prav v Atlanti prvič zavrteli pedala poklicni kolesarji.

Pred tremi leti v Tokiu so s Primožem Rogličem, ki je bil zlat v vožnji na čas, in Pogačarjevim bronom v cestni dirki kolesarji prispevali dve od petih medalj v slovensko zakladnico. To pot bi bilo že eno odličje ob odsotnosti obeh asov (veliko) presenečenje. Ne moremo pa se znebiti občutka, da bi Pogačar v formi s Toura, z največjim tekmecem na velikih enodnevnih dirkah in aktualnim svetovnim prvakom, Nizozemcem Mathieujem van der Poelom, naredil dirko še bolj eksplozivno, nepredvidljivo in tudi zahtevno za belgijskega nadzornika Wouta van Aerta. Utrujenosti ali Urški navkljub. Zdaj niti ni več pomembno.