Igra s podpisi

Zadnje dni se vse vrti okrog podpisov. Prekopiranih, zaradi katerih je predsednik DZ Gregor Virant odločil, da je zahteva Pozitivne Slovenije in še treh poslancev za referendum o sanaciji bančnega sistema neveljavna, in domnevno nečitljivih, zaradi katerih je propadla tudi pobuda, ki so jo za referendum o bankah v DZ vložili v sindikatu kemične, nekovinske in gumarske industrije.

Dvom v verodostojnost fotokopiranih podpisov je utemeljen. Takšni podpisi so in morajo biti sporni že pri urejanju uradnih zadev vsakega posameznika, kaj šele v politiki pri upravljanju s skupnim dobrim. Če ne bi bili sporni, bi vsakdo, ki enkrat pridobi naš lastnoročni podpis, z njim lahko razpolagal in ga po mili volji fotokopiral.

Drugače je z dvomi o izničevanju podpisov, ki so jih pod pobudo za razpis referenduma dali v sindikatu. Kam je izginilo 394 podpisov, se sprašujejo in v tem primeru bosta morala ministrstvo za notranje zadeve in predsednik DZ najti resnično prepričljive argumente, da bosta pojasnila vsaj to, zakaj so bili pobudniki referenduma o manjkajočih podpisih obveščeni tako pozno, da pobude niso mogli več dopolniti.

Pobuda predsednika države, naj vlada in parlament zadržita uveljavitev obeh zakonov, opozicija umakne zahtevo za referendum, nato pa si obe strani vzameta še nekaj časa za usklajevanje, se zdi dober predlog, a vprašanje je, koliko sta se koalicija in opozicija še pripravljeni pogovarjati.

Prav nepopustljivost je namreč del igre, ki naj bi imela učinek na ljudi in se tej ali oni strani tudi politično splačala. Premier Janša je takoj zagotovil, da so se v minulih mesecih dovolj dolgo usklajevali, in populistično pristavil, da sta z vsemi sredstvi napadena dva od petih ukrepov, s katerimi Slovenija obstoji ali pade. Svojo populistično priliko je očitno prepoznala tudi PS. Z razpisom referendumov o dveh tako zahtevnih temah bi dosegla predvsem to, da bi se državljani izrekali za ali proti vladi.