Igre izven okvirjev

Vsako veliko športno tekmovanje je poglavje zase, olimpijsko, ki je daleč največje in zapleteno v vseh pogledih, pa je pod drobnogledom vsega sveta. V teh instant časih družbenih omrežij pa še toliko bolj. Spletu ne uide nobena malenkost, ki bi bila v bolj analognih časih prezrta kot nepomembna ali trivialna. No, danes je to novica, ki bo (je) zbledela že čez nekaj ur.

Te usode pa ni deležna otvoritvena slovesnost iger, prva izven ustaljene uvodne ceremonije na olimpijskem stadionu, kjer običajno do konca iger gori olimpijski ogenj. Kot se je sčasoma izoblikoval tekmovalni spored, ki je v uvodnem obdobju trajal tudi nekaj mesecev, tako so se uvodne slovesnosti spremenile v tekmovanje prirediteljev in držav, katera bo bolj veličastno in spektakularno pripravila otvoritveno slovesnost. Pri organizaciji OI gre tudi za predstavitev moči, vpliva in razvoja posamezne države prirediteljice.

Z otvoritveno slovesnostjo izven stadiona, s plovbo reprezentanc na ladjicah in nastopi po največjih znamenitostih, je Pariz zagotovo izstopil iz vseh dosedanjih okvirjev OI.

Francija igre gosti po 100 letih. Leta 1924 je bila kolonialna velesila, v teh 100 letih se je svet temeljito spremenil, Francija brez kolonij tudi, toda še vedno željna dokazovanja svoje moči. Z otvoritveno slovesnostjo izven stadiona, s plovbo reprezentanc na ladjicah po nekoliko valoviti reki Seni in nastopi, razporejenimi po največjih znamenitostih, ki jih pozna ves svet, so zagotovo izstopili iz vseh dosedanjih okvirjev. Spektakel je v veliki meri pokvaril dež, a se niti športniki niti gledalci niso pustili motiti. Umetniški direktor otvoritve, sicer priznani režiser Thomas Jolly, si je slovesnost zamislil kot prikaz preleta francoske zgodovine, vitalnosti in inkluzivnosti. Spremljal sem jo najprej v radijskem prenosu, sklepni del pa prek TV ekrana in ne glede na dolžino, ki sicer ni kaj dosti odstopala od “klasičnih” otvoritev, me je pritegnila do konca. Zagotovo je bilo občasno preveč kiča in nekaj predolgih točk (ker dogajanje ni bilo na stadionu, je to razumljivo), tudi nepotrebne provokativnosti, a skupno gledano je dogodek večino navdušil. Avtor slovesnosti je uspel zadržati napetost pričakovanja, kdo bo zadnji nosilec olimpijske bakle, s tem pa pustil v zadregi številne reporterje, ki so morali ugibati, kateri športniki so zadnji nosilci bakle. Prižiganje in dvig ognja v obliki balona v parku pri muzeju Louvre pa je bil lep zaključek maratonske slovesnosti.

A ne višek. Kajti v zgodovino bo šel nastop Celine Dion. S prve etaže Eifflovega stolpa je izvrstna kanadska pevka, ki se spopada s težko boleznijo, slovesnost zaključila s himno ljubezni, L'hymne a l'amour francoske šansonjerke Edith Piaf. Ob njenem izjemnem petju se je marsikomu orosilo oko. Če kaj, temu današnjemu svetu res manjka nekoliko več ljubezni.