Igre je konec

Po vsem, kar se je od volitev sem dogajalo, Virantu težko verjamemo, da je do zadnjega dopuščal možnosti za obe opciji - z Jankovićem ali z Janšo. Tistih nekaj predvolilnih iskric med njim in Janšo ne prepriča, kam vse skupaj v resnici vodi, je potem dokazala ad hoc zložena koalicija za izvolitev predsednika parlamenta.

Odločitev Liste Virant je bila Virantova. Da jo bodo spoštovali, pa naj stranka z njo krene v levo ali v desno, so konec prejšnjega tedna zagotavljali ljudje iz njegove bližine. Še tisti, ki so vmes nekaj časa imeli “poln k ...” vsega, so bili včeraj soglasni. Njihov vodja je sicer zanikal, da to pomeni pridružitev desnosredinski koaliciji Janeza Janše. Ampak sprenevedanja naj bo dovolj, saj država krvavo potrebuje operativno oblast, brez katere je že od septembra, ko je Pahor dobil nezaupnico. Virant pa gotovo ne bo oživljal projekta vlade narodne enotnosti, saj je z njim povsem pogorel (če je sploh mislil resno).

Je torej koalicijske predigre konec, bomo jutri naposled dobili vlado? Ne pozabimo na Desus, ki o morebitnem vstopu v koalicijo odloča na današnjem vrhu stranke. Tu pa je razpoloženje drugačno. Karl Erjavec v svojih strankarskih vrstah nima moči, kakršno ima Virant med svojimi. V prejšnjem mandatu se je odrekel oblasti, izgubljal poslance in v opoziciji napeljeval v nekatere odločitve, ki so jih preostali potrjevali s stisnjenimi zobmi. V stranki pa so ljudje, ki željno čakajo na priložnost. Ubrali so taktiko z najmanj tveganja, počakali na odločitev Virantovih in ne bomo presenečeni, če jih bomo videli na oblasti.

Če se bodo jutri v Listi Virant in v Desusu odločili pričakovano, torej za koalicijo z Janšo, bodo (skupaj s poslancema narodnosti?) uveljavljali priznanje, da so ravnali državotvorno, da so prebili usodno blokado. Čeprav se bo v zgodovini države zgodilo prvič, da oblasti ne bo dobil nekdo, ki je bil relativni zmagovalec volitev.