Igre s smrtjo

Strupena, žgoča in agresivna rdeča tekočina, ki je v ponedeljek kot izbruh lave preplavila tri vasi na Madžarskem, nedaleč od slovenske meje, umorila štiri ljudi, nekaj deset pa močno opekla, je zgovoren primer nevarne igre s smrtjo, ki jo igramo v postindustrijski dobi.

Čeprav je razviti svet v desetletjih industrializacije vzporedno s tehniko in tehnologijo razvijal tudi podporni družbeni sistem, ki naj bi omogočil, da bi to ljudem olajšalo in polepšalo življenje, čeprav smo vzporedno s stroji in izumi gradili sistem državnega aparata, zakonov, predpisov in inšpektorjev, se v takih primerih izkaže, da ima ta sistem mnogo lukenj.

Izkazalo se je na Madžarskem, pri razlitju nafte v Mehiškem zalivu, izkazalo se je pri nedavnih poplavah, izkazuje se pri razvpitem Lafarge cementu, pri Kemiplasu, ... V teoriji so vsi papirji urejeni, vsa dovoljenja pridobljena, vse zahteve upoštevane. Na desetine soglasij pristojnih ustanov je potrebnih in dolgo traja zapleten postopek, da lahko investitor postavi tovarno, naftno ploščad, plinovod, plinski terminal, ... Zato državljani upravičeno verjamemo, da je, ko gredo vsi postopki skozi in vsi pristojni dajo soglasja, vse varno in neškodljivo.

Pa še zdaleč ni tako. Izkazalo se je na Madžarskem, v Mehiškem zalivu, pri poplavah .... Nekje je spuščalo. Ne samo zato, ker se zgodijo človeške napake. Tudi zato, ker sistemi preverjanj in dovoljenj niso celoviti.

Obenem nas madžarski primer opozarja tudi, kakšne razsežnosti ima segrevanje ozračja: kako drugačen padavinski režim razmoči zemljišče in povzroči poplave, te pa spodnesejo prej varne deponije.

Tudi varnost velikih cistern na pragu Kopra, načrtovanega plinskega monstruma v Tržaškem zalivu, plinovodov, ki sekajo Slovenijo, industrijskih con, odlagališč odpadkov, naftnih cistern in številnih drugih potencialno nevarnih objektov v takih razmerah obvisi na zelo tanki nitki.

Ali kdo razmišlja o tem?