Igre z blatom

Domala ga ni človeka v Istri, tudi na širšem območju ne, ki ne bi ob omembi izolske bolnišnice (SBI) slišal vsaj eno od govoric, kako da je tam vse narobe.

Govorice napletajo marsikaj - od žaganja direktorja Derniča do domnevnega okoriščanja vodilnih, kraje materiala, zdravil, sodnih sporov z nekaterimi pogodbeniki, do ustrahovanja zaposlenih in kraljevanja vodstvu naklonjenih.

Že folklora so anonimna pisma na račun SBI, ki potujejo tudi k nam. Tudi v enem zadnjih mrgoli obtožb, tudi takšnih, da človek takoj pomisli na sodni pregon.

Nekateri, ki pobliže poznajo dogajanje v SBI, se že leta čudijo, kako je sploh mogoče, da se ta državna ustanova nenehno duši v rdečih številkah. Komentar, da vsak dober gospodar budno nadzira svoje imetje in pazi, kako posluje, je ob tem že postal refren kofetkanja in šankiranja v Istri.

Sedanji direktor Dernič si ob prevzemu funkcije gotovo niti v sanjah ni zamišljal, da bo pristal med kladivom (zaposlenimi in izgubo) in nakovalom (svetom zavoda in državo - ustanoviteljico). Pričakovanja zaposlenih in države, so enaka - sanacija poslovanja, razcvet, posodabljanje.

Kako, to pa je druga zgodba. Zaposleni varčevanja in trdih ukrepov sanacije ne bi radi občutili. Tisti, ki že zdaj delajo manj in po svoje, bi to radi ohranili. Tisti pa, ki so voljni dela in imajo tudi sveže zamisli, bi od tega radi kaj (več) imeli. Država pa zlasti zatiska pas in menedžerjem, tudi v SBI, nalaga vedno nove obveznosti. Hkrati odreja in zahteva.

Govorice se, žal, ne zaustavljajo ob pohvalah, ki jih prejema tudi SBI - za delo, dejavnosti (radiologijo je že bivši minister Marušič dajal za zgled drugim), za zdravljenje.

Zaostrene razmere netijo gnev in so plodna tla za vse hujše anonimne obtožbe. Vsiljuje se primerjava z igrami v in z blatom - bolj ko so igralci blatni, večji je aplavz občinstva.

Ali res vselej?