Ihtavo v višave

Vztrajanje, da je umestitev 20-nadstropne stolpnice ob vznožju Semedele edina primerna rešitev za obuditev tamkajšnjega spalnega naselja, se zdi nekoliko za lase privlečena. Ko nato iz ust vodje investicijskega inženiringa velikopoteznega projekta Jadra slišimo, da bi - če bi to bilo mogoče - stavbo pognali še 20 etaž višje, se resno vprašamo, čemu vsa ta ihta po kipenju v višino.

Singapur, Hong Kong in njima podobne svetovne metropole, ki ne premorejo bogate kulturne in naravne dediščinske prtljage, naj se kar spogledujejo s takšnimi načrti. Večje škode najbrž ne bo. Koper pa megalomanije res ne potrebuje. Z njenim poveličevanjem si lahko povzroči več škode kot koristi. Spomnimo na Tomosov blok, ki izstopa s svojo višinsko silhueto in se že od nekdaj ne more harmonično vključiti v zgodovinsko jedro Kopra.

Z dovršenim občutkom za dušo prostora bi lahko v obmorsko mesto umestili prave arhitekturne bisere. Tako bi navzven sporočali, da nam ni vseeno za temelje preteklosti, ki smo jih znali smiselno preobraziti v sodobne in všečne oblike. Če to uspeva v Toskani in Provansi, na Sardiniji in v drugih s sredozemsko tradicijo prežetih državah, ni vrag, da te formule ne bi mogli preslikati v naše istrske kraje.

Zakaj ponekod to enostavno uspeva, medtem ko je v naši državi skoraj na dnevnem redu, da investitorji ne morejo oziroma nočejo narediti miselnega preskoka? Visoko, višje, najvišje! To je imperativ, ki največkrat kroji njihove načrte in od katerega ne odstopajo.

Odločitev za gradnjo agresivnih vertikalnih dominant novodobnih objektov je povezana s pogoltnostjo investitorjev. Več stanovanj kot bodo nakopičili v neprijazno stolpnico, ki spominja na čebelji panj ali še huje, konzervo sardin, več cekinov bo pristalo v njihovih denarnicah. Kakovost bivanja in potrebe ljudi so v takšni viziji postranskega pomena. Bomo pri projektu Jadra priče zgodbi o uspehu ali novi polomiji?