Imate še vse prste?

Prostor, kjer so policisti in zdravniki letos pripravili tiskovno konferenco o nevarnostih uporabe pirotehničnih sredstev, je edini pravi prostor, kjer je treba govoriti o pirotehniki. V bolnišnici, namreč. Tam se za vse žrtve petard, raket, bombic in še česa konča veselje. Tam jih dočaka streznitev, tudi če so bili med metanjem petard povsem trezni.

Francijo te dni razburjajo televizijske reklame, ki nazorno prikazujejo umiranje v prometnih nesrečah. Pri nas so ljubitelje pirotehnike pred leti treznile (vsaj upamo) televizijske reklame s fotografijami odtrganih prstov, razmesarjenih dlani in podobnim ... Zadnja leta jih, žal, ne vidimo več.

Človek je človek. Neuničljiv v svoji ustvarjalnosti in enako vztrajen v svoji brezbrižnosti ali, če hočete, neumnosti. In takemu človeku je treba pokazati, kaj ga čaka, potem ko mu bo v roki počila doma izdelana mega petarda, potem ko bo vanj priletela raketa ali potem ko mu bo eksplozija karbida izstrelila kovinsko vedro v glavo.

Zanimivo je, kako se vsi namrščijo, ko slišijo besedo smodnik. Ob tem najprej pomislijo na smodnik v bombah, nabojih, skratka na smodnik, ki trosi smrt. Vendar pozabljamo, da je vsak smodnik nevaren. V prepovedani petardi četrte kategorije, ki človeku zlahka razmesari roko, ga je tudi do 150 gramov. Ali, povedano drugače, najmanj desetkrat več kot v naboju, iz katerega skozi puškino cev poleti smrtonosna krogla. Ampak ob poku puške se vsi zdrznemo, medtem ko petardo oče ponosno kupi svojemu sinu in mu jo še pomaga “prižgati”.

Pri petardah, raketah in ostali pirotehniki se kaže stopnja zrelosti skupnosti. Pravih polnočnih uličnih vojn, kot smo jih doživljali pred leti, k sreči ni več. Kljub temu ostaja vsaka odvržena raketa ali petarda nevarna za tistega, ki jo uporablja, in vse okoli njega. In če že ne moremo brez tovrstne zabave, je treba v trgovini izbirati pametno in rokovati več kot previdno. Da se ne bi po praznikih spraševali, če imamo še vse prste.