In kaj zdaj?

“Ne zanima nas prihodnost, hočemo sedanjost.” Tako je pisalo na enem od transparentov, ki so jih prejšnji teden v Rimu nosili protestniki.

Petnajstega oktobra je ves svet, od Amerike do Evrope, stopil na ulice in protestiral proti kapitalu (oblastem, bankam, sistemu), ki nas ožema, a ne najde poti do vzrokov globoke gospodarske krize.

Protesti so bili večinoma miroljubni, dostojni, razen v Rimu, kjer je peščica skrajnežev, zloglasnih “black block”, uprizorila pravo vojno.

Izgredi, nekaj jih je bilo tudi v ZDA, so stranska škoda takšnih manifestacij. Včasih jih povzročajo nasilneži, ki jim je to skoraj nekakšen konjiček, včasih oblasti same, da bi tako opravičile represijo.

V glavnem se je petnajsti oktober zgodil miroljubno, z vzornimi shodi mladih, brezposelnih, družin. Vsi komentarji o prvi globalni protikapitalistični manifestaciji so pozitivni, tudi tisti, ki prihajajo iz politike in finančnih centrov, ki so bili tarča sobotnih shodov. Skratka, ves svet je objel tisti del sveta, ki je protestiral proti sistemu. Bontonsko, ferplejersko, nedeljsko, skoraj nevidno, če se ne bi zgodil Rim.

Bral sem, da se je končno tudi na Zahodu zgodila pomlad, ki smo ji prisostvovali v Egiptu in drugod po Afriki. Ne verjamem, da je primerjava ustrezna. Zahod, od ZDA do Evrope, ni Afrika. V Afriki se je ljudstvo, predvsem mladi, uprlo revščini, diktaturi, zahtevalo je kruh in delo, tudi tisto najbolj skromno, ki ga noben Evropejec noče.

Pri nas je tarča sistem, ki ne zna prebroditi krize, ki mladim ne zna odpreti perspektive. V središčih moči so starejše generacije. Te celo ploskajo mladim, ki protestirajo. Mimogrede, poleg denarja, stanovanj in služb takoj, mladi, ki sem jih videl na ulicah, niso bili sposobni artikulirati drugih zahtev, novih etičnih, kulturnih vrednot, kot se je to, recimo, zgodilo v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

In, kaj zdaj? Kaj po petnajstem oktobru? Ne verjamem, da se bo zgodilo kaj usodnega. Tu pa tam bo komu uspelo oropati sedanjost. S postavitvijo vojaških šotorov pred borzami. Še prej s postavitvijo volilnih štabov politikov, ki ne bodo mogli mimo skušnjave, da si ne bi prilastili tudi manifestacij proti politiki.

Ne glede na vse, dokler nas ne okupirajo skrajneži ali politiki, “viva la revolution” za dostojno življenje in za … brioše.