In še kar se vrtimo okrog ideologije

Letošnja poročila Ajpesa o dosežkih slovenskega gospodarstva kažejo, da so gospodarske družbe lani poslovale uspešno in v skupnem povečale prihodke, neto dodano vrednost, neto čisti dobiček in tudi število zaposlenih. Na Primorskem je sicer goriško gospodarstvo skupni rezultat glede na predhodno leto zaradi dveh velikih izgubarjev poslabšalo, obalno-kraško pa ga je izboljšalo tudi realno, torej tudi ob upoštevanju visoke inflacije.

Prav zaradi inflacije je na splošno vrednost več kazalnikov realno slabša, neto čisti dobiček je realno nekoliko nižji kot leto pred tem, prav tako neto dodana vrednost na zaposlenega. Plače v gospodarstvu so se nominalno sicer zvišale, realno pa so za dva odstotka nižje kot predlani. In, kar ni dobro, rast plač je bila višja od rasti produktivnosti. Prav zelo visoka inflacija, katere poskusi krotenja z zviševanjem obrestnih mer se doslej niso izkazali za uspešne, je tista okoliščina, ki jo je bilo treba po dolgih letih upoštevati ob tokratni analizi podatkov. Kar za 61 odstotkov so se lani za podjetja povprečno povečali stroški energije, bistveno višji so bili tudi ostali stroški. Nekaterim podjetjem so sicer pomagale vladne subvencije oziroma druge oblike pomoči, a ne vsem in ne dovolj.

Ne kaže, da bi se politika prednostno ukvarjala z razvojnimi vprašanji, v kakšni Sloveniji želimo živeti čez pet, deset, 15 let.

Zaskrbljujoče je zato upadanje naročil v nekaterih panogah, ponekod se je zaradi visokih cen energentov proizvodnja znižala. Brez primerljivih pogojev je jasno, kot opozarja Gospodarska zbornica Slovenije, da bo naše gospodarstvo izgubljalo konkurenčnost. Tudi Obrtna zbornica Slovenije je predstavila kar 125 zahtev vladi, ključne so vezane na ugodnejši davčni sistem, trg dela in odpravo administrativnih ovir.

In s čim se ima medtem čas ukvarjati politika? Ne kaže, da prednostno z razvojnimi vprašanji, v kakšni Sloveniji želimo živeti čez pet, deset, 15 let in kako ustvarjati večjo blaginjo za državljane in učinkovitejši javni servis, ki lahko temelji le na uspešnem gospodarstvu. Ob nedavnih praznikih in obletnicah se je spet zdelo, da se del politike, tako na desni kot tudi na levi, ne more izogniti skušnjavi vračanja v leto 1945 ali pa vsaj v leto 1991. Po žolčni razpravi o muzeju slovenske osamosvojitve so zdaj na vrsti spomeniki na Trgu republike in očitki o dezerterstvu.

Upamo si trditi, da večina tistih, ki so lani izvolili Svobodo, ni pričakovala, da se bomo še kar vrteli okrog ideologije. Za nameček pa se z ideologijo ne ukvarjamo samo, ko gre za zgodovino, temveč celo - prehrano. Zaposlujejo nas precej bizarna vprašanja o veganskem meniju v šoli, kot da ne bi imeli dovolj ostalih vzgojno-izobraževalnih izzivov, in ali naj za zaščito živali uvedemo nekakšno “nadpolicijo”. Na skoraj dnevnem redu so stranpoti RTVSLO, razni protesti za politično rabo, pa populistični sladkorčki, denimo, v obliki “ukinitve” dopolnilnega zavarovanja …

Vse ostalo pa so bolj kot ne samo časovnice. Pri čemer pa čas ni na naši strani.