In vendar sta se sešla

Da, sešla sta se. Predsednika vlad Slovenije in Hrvaške, ki sta obsojeni na sosedstvo. Prvi vtis je, da sta Cerar in Plenković s tem opravila del domače naloge, ki jima jo je naložil bogvekateri uradnik v Bruslju ali pa sta morda celo izračunala, da se tako očitno nasprotovanje politično ne izplača. Zato sta nekoliko iz diplomatske vljudnosti, nekoliko pa iz politične preračunljivosti, da na bruseljskem parketu ne bosta deležna očitkov o nespoštovanju evropskih norm, pripravila prikaz medsebojnega pogovarjanja.

Zato nihče ni pričakoval, da bo zagrebško srečanje minuto pred dvanajsto prineslo rešitev. Upati je, da sta se premierja vsaj dogovorila za stopnjevanje dvostranskih pogajanj diplomatov v kakšnem gradu bogu za hrbtom. Ko se takšna vprašanja pojavljajo v javnosti in v nosilnih novinarskih tekstih, je namreč rešitev dlje in težje dosegljiva.

Predvsem pa ni potrebno shizofrenično in panično omenjati 29. decembra kot prelomnega datuma za uveljavitev arbitražne razsodbe. Zamuda pri implementaciji ni nič tragičnega. Arbitri so postavili zgolj šestmesečni inštrukcijski rok, izkušnje pa nas učijo, da razmejevanja in uveljavljanja takšnih sodb ne štejemo v dnevih in mesecih, temveč prej v desetletjih kot v letih.

Vsak odvetnik bo svojemu klientu, ki je v mejnem ali kakšnem drugem sporu s sosedom, svetoval, da se je dobro pogovarjati z njim. Ker je rešitev cenejša in hitrejša, kot če spor prevzamejo sodni mlini. Zato sestanek med Cerarjem in Plenkovićem ni bil izguba časa, temveč tudi prikaz zavedanja, da bo dogovor treba doseči. Slovenija bo namreč prej ali slej vložila tožbo proti svoji sosedi, saj je kljub ponavljanju o neveljavnosti postopka državna meja med Slovenijo in Hrvaško določena in poteka natančno tam, kot je zapisano v arbitražni razsodbi. Odprto je le še vprašanje usklajevanja, kdaj in na kakšen način izvrševati mejni režim. To pa ne bo več naloga za predsednika Cerarja, temveč za njegovega naslednika.