In znova kazni

Vozniki smo se že skoraj navadili, da vsakih nekaj let država skuša na novo disciplinirati promet na cestah, in to predvsem z višjimi kaznimi za prekrške. In tudi tokrat ni nič drugače. Od danes voznikom grozijo najvišje kazni v zgodovini naše države in najstrožji ukrepi, ki čakajo najslabše voznike.

Ko so sedanji ministri pred dobrima dvema letoma napovedovali spremembe, so poudarjali, da ni vse v kaznih, da je treba delati na preventivi in posebnem obravnavanju najhujših kršitev. Tudi prometni strokovnjaki so opozarjali, da višje kazni ne bodo zmanjšale števila prometnih nesreč ...

In kaj smo po dveh letih dobili? V redu, tudi posebne rehabilitacijske programe, tudi tečaj varne vožnje za mlade voznike, ampak tisto, kar ljudje najprej slišijo in bodo najprej občutili, so višje kazni. In še kako višje! 1200 evrov za divjanje čez naselje, 1200 evrov za vožnjo v nasprotno smer na avtocesti ...

Očitno so tudi ministri, ki na začetku mandata višjim kaznim niso pripisovali odločilnega pomena za višjo kulturo na cestah, spoznali, da so kazni tisto, kar vozniki najprej in najbolj razumemo. Da so zaman vsa teoretiziranja in akademske razprave, če divjaka ne udariš po žepu, da bo drugič petkrat premislil, preden bo dirkal skozi naselje s 110 kilometri na uro.

Kako drugače disciplinirati mater, ki prve dni šolskega leta petkrat zapored pripelje svojega otroka v šolo, ne da bi sebe ali otroka pripela z varnostnim pasom? In to pred očmi policista, ki varuje promet pred šolo.

Res pa je nekaj drugega. Da so namreč zaman vse kazni in ukrepi, če po avtocesti od Kopra do Maribora zaradi neštetih tovornjakov vozimo večinoma v koloni, če je na cestah iz leta v leto manj policistov in če imajo naše ceste prečni profil v obliki kolovoza. Potem ko so nas s kaznimi že spodobno umirili, bi se morali odgovorni zdaj raje posvetiti tem vprašanjem, tovorni promet spraviti na železnico, voznikom pa zagotoviti sodobne in varne ceste.