Integracija na papirju

Pred mesecem dni je veliko prahu dvignil poziv Angele Merkel, naj se priseljenci že končno naučijo nemščine in se integrirajo v njihovo družbo. Češ, dovolj časa smo vam dali in vas čakali, od vas pa še vedno nič. Utvara o multikulturni državi, v kateri bi eni z drugimi srečno živeli do konca svojih dni, se je sesula. Nemčija, ki se že tradicionalno boji tujcev, si jih je “nakopala” po drugi svetovni vojni, ko je potrebovala delovno silo. Tako kot druge države Zahodne Evrope je tudi ona takrat pričakovala, da se bodo po preteku delovnih obveznosti vrnili domov. Da je imigracija le začasen pojav. Pa se je zgodilo drugače. Priseljenci so ostali, in kar naenkrat je bilo potrebno oblikovati imigrantsko politiko in si začeti prizadevati za njihovo integracijo. Kljub vsem vloženim (formalnim) naporom pa do nje ni prišlo vse do danes.

Kaj pa sploh je integracija? Veliko premalo je poudarjeno dejstvo, da je to pravzaprav dvosmeren proces. Gre za obojestransko prilagajanje: migranti se prilagajajo državi sprejemnici, ona pa se prilagaja njim. Tako je to definirano v literaturi na to temo. Zapisano pa je tudi to, da se je Slovenija, podobno kot Nemčija, odločila za medkulturni pristop. Medkulturnost spodbuja sobivanje in medsebojno spoštovanje obeh kultur, pri čemer na nobeni strani ni ogrožena narodna identiteta.

Kljub visokoletečim besedam pa je naša vsakdanja praksa povsem nasprotna. Neprestano prihaja do nestrpnosti do priseljencev, ki večinoma prihajajo iz republik nekdanje Jugoslavije. Kako lahko od nekoga pričakujemo oz. že kar zahtevamo, naj se integrira, sami pa za to ne storimo ničesar?

Zavedati se je potrebno, da je integracija proces, ki ne vključuje samo priseljencev, ampak tudi avtohtone prebivalce. Če naj bo uspešna, morajo pri njej sodelovati oboji. Vseh priseljencev pa ne mečemo v isti “koš”. Če k nam pride Anglež, Francoz, Avstralec, kdo iz razvitega sveta, ga sprejmemo z odprtimi rokami. Da, take potrebujemo. Z njegovo pomočjo bomo še boljši, naprednejši. Priseljencu, ki prihaja z Balkana, pa take priložnosti ne damo, saj nam ni tako simpatičen. Tudi “angleška” slovenščina nam je verjetno bolj pri srcu kot “balkanska”. Zakaj bi se trudili z “južnim” priseljencem, če pa z nami noče sodelovati, si mislimo. Kaj pa, če ni vse tako, kot se zdi? Kaj pa, če je samo začutil sovražnost, odrinjenost na rob in občutek drugorazrednosti, ki mu ga naša, razvita in odprta družba vceplja vsak dan?