Išče se graščak

Da država v času recesije išče načine, kako napolniti prazno blagajno, je razumljivo. Ko pa med prodajne artikle uvrsti gradove, pomembno kulturno dediščino, človek pošteno zastriže z ušesi. Tiste gradove, ki jih je pred desetletjem vzela občinam, ker so bojda tako dragoceni, da je treba z njimi še posebno skrbno ravnati. In kako skrbna je bila država? Medtem ko se je ozirala po najemnikih in vsebinah, so ji evropski cekini spolzeli med prsti. Sedaj je vrag vzel šalo: ni vsebin, ni denarja. Ker ne prinašajo dobička in ne ve, kaj bi z njimi, jih (raz)prodaja. Sicer z varovalkami na papirju, ki pa jih spretnemu graščaku verjetno ne bi bilo prav težko zaobiti. Kak milijonček bo že pljunil za nakup, vložil še kakšnega in gostija se lahko začne. Tudi nad Branikom.

Kljub ogorčenju na Goriškem pa je uvrstitev na seznam za prodajo gradu Rihemberk v bistvu dobra novica. Ne le država, tudi novogoriška občina, ki ji privlačen, a prazen grad binglja pred nosom, leta ni videla ali hotela videti, da je že predolgo izgubljena priložnost. In ni slišala ali hotela slišati glasnih pozivov domačinov, ki ves čas opozarjajo na to. Iz spanja jo je za hip zdramila civilna iniciativa, ki so jo oblikovali pred dvema letoma, ko se je šušljalo, da bi grad kupil zasebnik. Šele strah, da bo grad izgubljen, je zbudil akcijo, rodil zavod, program in načelno podporo občine. Ki je izpuhtela takoj, ko se je prah polegel.

Popolnoma enaka zgodba se piše Laščakovi vili, zanemarjenem dragulju na Pristavi. Veliko je bilo lepo zvenečih besed, magično rešitev - dogovor o prenosu na občino - pa je prinesla šele napoved države, da jo prodaja.

Zgolj (sicer upravičene) zahteve, naj vrne grad in vilo, niso dovolj. So zaveza in odgovornost, ki ju je treba kronati z dejanji: denarjem za obnovo in vsebinami. Če bosta grad ali vila še naprej prazna propadala, je popolnoma vseeno, ali je lastnik država, občina ali kdo drug. Upati je, da se tisti, ki zdaj najbolj bentijo, te odgovornosti zavedajo.