Iskanje popolnosti

Prihodnost je Črna. Tako smo pred desetletjem pisali na temo slovenskega smučanja. Bo že držalo, da po desetih letih vsaka stvar svoje mesto najde, saj ta naslov danes drži kot pribito. Na prvi pogled je dvoumen, a Črna je napisana z veliko začetnico. Z imenom kraja, kjer domuje najboljša alpska smučarka na svetu. Šampionka z veliko začetnico. Tina Maze.

Takrat smo svetlo vlogo namenili tudi Alešu Gorzi. Pa ni bilo tako svetlo. Gorza je poniknil, Mazetova je na olimpijadi v Torinu 2006 dosegla svojo najnižjo točko na velikih tekmovanjih, čeprav jo je vodstvo reprezentance umaknilo v osamo. Po pogostih menjavah reprezentančnih trenerjev je leta 2008 začela dvomiti vase in razmišljala, ali je še vredno vztrajati. Kazalo je, da bo Tina še ena v nizu slovenskih smučark, ki bo (pre)zgodaj vrgla puško v koruzo.

K sreči se ni poslovila. Smučanju je imela še veliko pokazati in dati. Prelomnica je bila naveza s karakternim dvojčkom Andreo Massijem in s samostojno ekipo. Sprva ni bilo velikega premika, toda potrpljenje se je izplačalo. Začele so padati medalje, ambicije so rasle. Toliko, da je lani po drugem mestu v svetovnem pokalu napovedala: “Globus leta 2013 bo moj.” Besedo je držala. In ne le to - v sezoni je podrla ogromno mejnikov. Eden od teh je Zlata lisica, ki je s 40.000 gledalci ujela nedosegljiv obisk Planice. Ne glede na konkurenco dveh velikih kristalnih globusov Primoža Peterke ter treh malih Petre Majdič je - z vsem spoštovanjem do obeh - letos postala daleč najboljša slovenska zimska športnica vseh časov.

Recept do uspeha pa je v bistvu sila preprost. Zvezde rojenice so Tini Maze v zibelko položile pravo mero tekmovalnosti - že kot nadebudna smučarka se je rada primerjala s starejšimi tekmovalci in hotela tekmovati v starejših kategorijah. Ob talentu, ki nikoli ni bil sporen, jo je do rekordnih 2414 točk v sezoni pripeljalo prebujeno veselje do smučanja, dela in iskanje popolnosti. Ki še ni končano.