Istran je zatrl Prekmurca

Po Pekingu 2008 smo že vajeni, da je Slovenija med najuspešnejšimi udeleženci OI, če upoštevamo število medalj na vsak milijon prebivalcev. Pred štirimi leti je bila Slovenija sedma po ovrednotenih medaljah (zlata 4 točke, srebrna 2 in bronasta 1), v Londonu pa je po drugem mestu Primoža Kozmusa celo vodila, čeprav je pričakovati, da bodo naposled na vrhu pristale Jamajka, Nova Zelandija in Grenada, odkar je Kirani James z zmago v teku na 400 metrov razveselil 110.000 rojakov na karibskem otočku.

V vsakem primeru si orjak iz Brežic zasluži vse čestitke, da se je od nikoder vrnil skoraj na Olimp, čeprav se niti on ni mogel izogniti klasičnim slovenskim kompleksom. Zakaj pri vragu naši športniki ne znajo uživati na vrhu, nizati zmag in si nenazadnje napolniti bančnega računa? Glede na patološki pohlep, ki prežema večino Slovencev, bi vsaj zadnji razlog lahko zadoščal, toda celo klena Gorenjca Iztok Čop in Luka Špik sta se razšla po Sydneyu 2000, ko ju konkurenca ni mogla uloviti niti s tomosom 4 na krmi. Kozmus se je ravno tako mučil dobro desetletje, da s tehnično dovršenimi meti potolče vzhodne napihnjence iz epruvete, nato pa se je naposled zavihtel na svetovni vrh - in odnehal. Seveda klobuk dol pred srebrno medaljo, toda če bi bil štiri leta v pravem tekmovalnem pogonu, bi verjetno vsaj ponovil rezultat s Ptičjega gnezda in gladko zmagal.

Ob tem seveda drži, da so met kladiva medtem izgnali iz Diamantne lige, zgolj za dve do tri tekme na sezono pa je težko trenirati vse leto. V vsakem primeru je spravil v ekstazo oba atletska komentatorja nacionalne TV Andreja Stareta in Petra Kavčiča, ki si ob poplavi takšnih in drugačnih kritik vsekakor zaslužita pohvale za poznavalske prenose, čeprav smo ob nogometnih tekmah slišali že tudi manj dolgočasne štorije od zdravnikovih, pa vseeno zaspali.

Ko smo že pri atletiki: slovenski zet Brent LaRue je na najlepši način pokazal razliko v pristopu do največjega tekmovanja na svetu. Američan je kljub težavam z zdravjem v strahotni konkurenci teka na 400 metrov z ovirami gladko dosegel polfinale in ob končnem 12. mestu ni bil (pre)daleč od velikega finala, čeprav je le ubogi belček v morju črnih mišičnjakov, po drugi strani pa je, denimo, prekmurska tekačica na 1500 metrov Sonja Roman ob rekreativnem času ugotovila, da mora biti zadovoljna, ker letos pač nima kontinuitete!? Pri 33 letih letih je v konkurenci 44 tekačic prehitela tri, pri čemer sta bili hitrejši od nje celo predstavnici Združenih arabskih emiratov in Salvadorja ...

Verjetno marsikomu ni znano, da je Slovenija pravzaprav osvojila še eno zlato medaljo, kajti v streljanju na glinaste golobe je slavil v Kopru rojeni Giovanni Cernogoraz, ki sicer prihaja iz bližnjega Novigrada in je pripadnik italijanske manjšine na Hrvaškem, kar je s ponosom navdalo tudi najbolj fanatičnega med športnimi navdušenci iz novinarskih vrst TV Koper-Capodistria. Da bo zadeva še bolj intrigantna, je z brezhibnim streljanjem v finišu kvalifikacij odžrl možnost za finale Murskosobočanu Boštjanu Mačku, ki je za najboljšo šesterico naposled obstal na odličnem, a nehvaležnem sedmem mestu.