Italijani kot Italijani

To, da so Italijani slabo začeli svetovno prvenstvo, me ni presenetilo, prav tako pozornejših poznavalcev. Azzurri se v prvih tekmah vedno lovijo, v sistemu na izpadanje pa pokažejo vse svoje taktično in drugo znanje. Ne glede na to, da že res dolgo časa niso imeli tako slabe ekipe (poglejte samo imena klubov, od koder prihajajo njihovi nogometaši!), sem prepričan, da bodo krojili vrh tega svetovnega prvenstva. Zato, ker so pač Italijani! Ker se jim v odločilnem trenutku žoga od vratnice odbije v mrežo, ker se največji zvezdnik nasprotnikov v 5. minuti poškoduje, ker catenaccio zdrži vse napade, ker sodnik v prvi minuti podaljška zanje dosodi neobstoječo enajstmetrovko ...

Začetek letošnjega mundiala je zelo podoben tistemu iz leta 1982, ko Italija prav tako ni bila med velikimi favoriti. V najlažji skupini je po slabi igri trikrat remizirala, mediji so reprezentanco Enza Bearzota raztrgali, a ta je nato štirikrat relativno gladko zmagala in postala svetovni prvak. Njihova pot v Južni Afriki je skoraj predvidljiva: niti na zadnji tekmi v skupini s Slovaško ne bodo zmagali, a se bodo uvrstili v nadaljnje tekmovanje s tremi remiji. V osmini finala jih bo čakala Nizozemska, ki je doslej dvakrat zmagala z zadetkom razlike. Tokrat se ji ne bo izšlo, Italijani bodo zmagali po golu iz prekinitve in slabem posredovanju nizozemskega vratarja. V četrtfinalu bodo naleteli na presenečenje prvenstva, ki ga bodo po enajstmetrovkah ali s sumljivim penalom v rednem delu ugnali, tako da se bodo ponovno uvrstili med štiri najboljše. Tam pa je možno prav vse.

Na prvenstvih, kjer so kakovostne razlike minimalne, odločajo o zmagah in napredovanjih najmanjše malenkosti, pogosto pa tudi sreča. Vendar tega ne moremo pripisati zgolj naključju, saj gre za znanje. Znanje strokovnega štaba, logistike nogometnih zvez ter ključnih igralcev, da v najpomembnejših tekmah in trenutkih pokažejo svoj najboljši obraz. Zato v svetovnem nogometu poznamo “turnirske ekipe”, ki kljub temu, da ne kažejo vrhunskega nogometa, po navadi dosegajo dobre rezultate. Ob omenjeni Italiji je najbolj klasičen primer Nemčija. Na drugi strani pa so ekipe, ki na nekaterih tekmah navdušujejo, na turnirskih tekmovanjih pa slej ko prej razpadejo. Najbolj klasični primeri so Španija, Anglija (to seveda še ne pomeni, da bo jutri kar tako izgubila s Slovenijo) in afriške reprezentance. Vse druge ekipe, tudi Brazilija in Argentina, so nekje vmes, saj svojo nadarjenost le občasno oplemenitijo z rezultati.