Iz Kitajske z ljubeznijo

Brezčasni glas Billie Holiday je verjetno tisto, kar je najbližje liniji, kjer se trpljenje in jeza zlijeta v ljubezen. Če se vam ljubi poslušati in če vas ne moti zvok drugih časov, tistih, ko je glasba še škripala iz gramofona, ko poslušate In every flower i see your face (V vsaki roži vidim tvoj obraz), ste verjetno, pa čeprav se ne zavedate, najbližje takšni liniji.

V vsaki roži ali v vsakem kamenčku. Nedavno sem v londonski galeriji Tate Modern videl zanimivo instalacijo, ki jo je postavil kitajski umetnik Ai Weiwei. Na vhodu galerije, ki je bila nekoč elektrarna, so posuli tla s sto milijoni ročno izdelanih sončničnih semen iz porcelana. V bistvu je umetnina impresivna v svoji elementarnosti in obrtniški kompleksnosti. Sto milijonov semen izraža sto milijonov obrazov, sto milijonov enakih in različnih oseb, sto milijonov žrtev kitajskega komunizma, kot se je izrazil sam umetnik. Ai Weiwe je umetnik, ki s svojimi umetniškimi akcijami navdušuje zahod in razburja kitajske oblasti. Berem, da so mu nedavno zrušili atelje. Zgodba Ai Weiweija, ki je zelo popularen na zahodu, nam sproža vrsto vprašanj o umetnosti in njeni vlogi, ko stoji nasproti oblastem, o smiselnosti njene politične angažiranosti v svetu, kjer je umetnost predmet tržne logike, marginalizirana ali podrejena oblasti, ki si je za nadzor nad njo izmislila kulturne resorje.

Paradoksalno Ai Weiwei navdušuje zahod prav zato, ker svobodno izraža to, česar si na zahodu oblasti ne upajo: radikalno kritiko kitajskega totalitarnega režima. Njegova kritika, namenjena kitajskemu režimu, je zato tudi kritika zahoda. Pred leti je predlagal projekt, v katerem bi iz Kitajske pripeljal tisoč in enega običajnega Kitajca. Večina tistih, ki so se prijavili za sodelovanje, ni imela potnih listov. Bili so tudi pripadniki manjšinskih skupin, ki sploh niso imeli uradnih imen in si jih je zato moral kar sam izmisliti. Da bi udejanjil projekt, je poskrbel za denar in vse potrebščine, kot so vozovnice, prtljaga, bivališča v nemškem Kasslu. Hotel je pokazati obraze povsod, kjer se ga vse oblasti, ne samo kitajske, trudijo izbrisati, tudi s pretvezo humanitarnosti.

Berem, da bo naša država sprejela pripadnika neke kitajske manjšine, ki so ga Američani zaprli v Guantanamu, pa čeprav je nedolžen. Isto je naredila Švica, ki se je zato močno zamerila Kitajski. Ker se Američani nočejo zameriti Kitajcem, Evropejci pa ne Američanom, je usoda nedolžnih zapornikov Guantanama takšna, da bodo ostali brez obraza in inkognito, plod licemerne diplomacije. Kot rože, ki jih nihče ne sme videti, brez obraza, brez potnih listov.