Iz Bruslja v KPK

Toliko je tega, da mediji že sami sebe sprašujemo, ali ni to že prava gonja. Je kandidiranje Slovenke ali jutri morda Slovenca (zgodba še traja) za evropsko komisarstvo glede na odmevnost, ki jo dajemo tej temi, res največji državni problem?

Kaj moremo, pojav se pač širi in zajeda v tkivo države. Zdaj načenja protikorupcijsko komisijo (KPK), ki je 1. oktobra praznovala 10. obletnico.

KPK, ojačana naslednica Urada RS za preprečevanje korupcije, ni od muh. Za seboj ima kar nekaj “skalpov”. Največji je gotovo Janšev. Sive lase mu je KPK delala že z Dragom Kosom na čelu, pod vodstvom Gorana Klemenčiča pa ga je celo sklatila z oblasti. Na nek način je enako usodo prizadejala tudi Alenki Bratušek. S poročilom o Jankoviću je razdvojila vladajočo Pozitivno Slovenijo in epilog, ko gre za njeno vlado, je znan.

Ampak za Klemenčiča in njegovo ekipo oba primera nista bila dosežka, ki bi ju zadovoljila. V KPK so videli še marsikaj z elementi korupcije, vendar jih je preveč motilo, da se ta nezdravi pojav preveč politizira, volje za zaščito ustanove pa ni bilo.

Alenka Bratušek je novemu predsedniku KPK Borisu Štefanecu, ki je do tega položaja prišel po neslavni poti, ponudila roko s pripravo vladnih ukrepov za preprečevanje korupcije. Pred preganjanjem tega zla ne sme biti nihče imun, si je rekel Štefanec in kandidatko za visoko evropsko funkcijo spravil v veliko zadrego.

Epilog tudi te avanture Alenke Bratušek je znan. V sami KPK pa se začenja verjetno mučna zgodba, ki ima svoje korenine v sporni kandidaturi tudi njenega predsednika. Dejanje njegove namestnice Alme Sedlar je verjetno le izbruh nezadovoljstva, ki v ustanovi že dolgo tli zaradi pomanjkljivosti in nepravilnosti.

Škoda. Spomnimo se, Klemenčiča in njegove sodelavce je večji del javnosti pospremil iz protikorupcijske hiše kot junake, upajoč, da so s tem pripomogli k neusmiljenemu obračunavanju z lumpi na vseh ravneh.