Iz drugega filma

Zgodba o vetrnicah na Volovji rebri ima vse lastnosti dobrega filma. Čudovito lokacijo s pticami, pomembna igralca na strani “dobrega” in “zlega”, vrsto posrednikov, ki se nagibajo zdaj k enemu zdaj k drugemu, celo protikorupcijsko komisijo, ter 33 turbinastih statistov, ki naj bi v deželo prinesli zeleni preporod. Dramatičnih zapletov in razpletov v osemletni vetrniški sagi pa je toliko, da bi se izgubili še v telenoveli.

A filma o prvih slovenskih vetrnicah najbrž Slovenci ne bomo nikoli po sneli, prav tako ne tistega o zeleni slovenski energiji. Vse preveč je namreč birokracije in nestrinjanj ene ali druge strani. Če so namreč v primeru Volovje rebri po sredi zapleti z varovanjem ptic, so gradnjo prve vetrnice na Griškem polju pred kratkim preprečili birokratski zapleti.

Oba primera pa napeljujeta na razmišljanje, da tu ne gre več le za zavračanje neprimerne in iskanje primerne lokacije za postavitev vetrnic, ker takšne lokacije nikoli in nikjer ne bo. Vsaka lokalna skupnost, vas ali sosed bodo svoje ozemlje čuvali pred posegi in povsod, kjer bodo predlagane lokacije, se bo slej ko prej zgodil upor.

Takšnih zgodb - upravičenih ali ne - je namreč v naši državi vse preveč. Pojavljajo se ob iskanju lokacij za regijska smetišča, ki jih nihče ne želi imeti pred svojim pragom, ob načrtih za gradnjo avtocest, katerih tras občine ne marajo imeti speljanih čez svoje ozemlje, ali ob preurejanju državnih strelišč in drugih objektov.

Seveda je prav, da se proti širitvam zasebnih družb in države v dobro ljudi borijo takšna in drugačna društva ter iniciative. Nikakor pa ni prav, da jasne strategije o tem nima država. Ni namreč mogoče hkrati razvijati “zelene” in “umazane” energije - vetrnih elektrarn in bloka TEŠ 6. Najprej je treba izdelati koncept, pridobiti podporo javnosti in potem idejo tudi izpeljati tako, da iniciativ ali nezadovoljnih obrazov sploh ne bo. A očitno pri nas še dolgo ne bomo gledali niti tega filma.