Iz farse v dramo

“Problem je v kritični situaciji odločanja. Ne socialni partnerji, ne DZ in zdaj tudi vlada niso več v stanju sprejemati hitre ukrepe.”

MITJA GASPARI, minister v odhajanju, o umiku interventnega zakona iz parlamenta

“Nov državni zbor in tiste poslanske skupine, ki bodo tja izvoljene, se bodo morale s tem problemom soočiti in sprejeti ustrezen zakon še pred koncem tega leta.”

JANEZ JANŠA, predsednik SDS, za TV Slovenija o tej temi

Tisto je bila ena farsa, v kateri so se sprenevedali tako igralci v vladajoči koaliciji kot oni v opoziciji. Da bi vlada, ki po izrečeni nezaupnici opravlja le še tako imenovane tekoče posle, volilce razdražila z zakonom, ki spet nekomu nekaj jemlje, ne tega ni verjel nihče. Ampak vlada je “dala vse od sebe”, po protokolu izpeljala postopek in vse skupaj prepustila v presojo izbrancem ljudstva. Do njih pa predlog zakona o interventnih ukrepih, ki bi ponovno udaril po javnih uslužbencih, sploh ni prišel. Na poti v parlament ga je pospremilo sporočilo obeh strank, ki tvorijo taisto vlado, da predloga ne bosta podprli. In na seji kolegija predsednika državnega zbora so razpravo o njem vse parlamentarne stranke složno zavrnile.

Nihče ni črhnil besede v prid svoji odločitvi. Ampak največja opozicijska stranka, SDS, je bila tiho tudi pred tem. Seveda, Slovenija je v položaju, da mora ukrepati in ta naloga zdaj čaka naslednike v parlamentu in na oblasti. In ali ne bi bilo naravnost idealno za v zmago na volitvah prepričane, da bi tisto nehvaležno delo zanje opravil nekdo drug. 300 milijonov evrov prihranka za popotnico v zahteven mandat ni od muh, “krivci” za to pa bi si prislužili še dodatne črne pike v volilni tekmi. Ne, tega SD in LDS ne bosta nikomur privoščili.

Interventni zakon v tem mandatu je bila torej misija nemogoče, tega sta se zavedala tako koalicija kot opozicija. Nenazadnje imamo vsemogočne sindikate z orodjem, ki se mu reče referendum. Z njim so začeli nemudoma rožljati, časovnica pa je takšna, da parlament zaradi referendumskih opravil zakona sploh ne bi mogel sprejeti.

Janša je bil tiho predvsem zaradi dejstva, da bo v državi treba ukrepati. To zdaj že napoveduje, pri čemer omenja čas do novega leta, kajti “zastavica pade konec letošnjega leta”, je dodal. Težko mu bo uspelo. Morda le do določene mere, če bo na pritisk sindikatov malce popustil, toda kaj, ko bo potem treba vzeti nekje drugje. Tudi pri upokojencih, na primer. Ne, nižanja pokojnin si ne bo drznil lotiti nihče, ne bo pa moč več dolgo odlašati s pokojninsko reformo. Samo še malce se približamo Grčiji, Španiji, Italiji ... pa nam bo svoje na to temo bolj odločno povedala tudi Evropa.

Kje je ključ do možnosti, da vlada v državi Sloveniji izpelje nekaj, kar je nujno, pa naj bo za državljane morda boleče? Glede na izkušnje odhajajoče vlade je ena od poti v otopitvi osti referenduma in posledično velike moči nadležnih sindikatov. Toda kaj, ko so za to potrebne ustavne spremembe, za katerimi morata stati dve tretjini poslancev državnega zbora. Težko je verjeti, da se bo razmerje političnih sil tako odločno prevesilo na eno stran, da bi pri takšnem poslu šlo brez sodelovanja opozicije. Verjetno poražena levica pa se ne bo odrekla možnosti, da lahko drugi strani vrača milo za drago. Tako nam je verjetno usojeno tudi po 4. decembru živeti z referendumom, ki bo dovčerajšnjim častilcem grenil življenje. Tudi ko bodo njihovi nameni dobri in nujni.