Izgon z razlogom

Poslancem je v sedmem poskusu vendarle uspelo iz svojih vrst izgnati župane in podžupane. Vsi pretekli napori za uvedbo nezdružljivosti funkcij so v javnosti utrdili prepričanje, da je sedenje na dveh stolih - če nič drugega - nehigiensko. Ločitev obeh funkcij zagovarjajo tudi ugledni pravniki. Bilo pa bi pretirano, če bi rekli, da je država zaradi tega gospodarsko nazadovala in se potapljala v blato nemorale. Nekaterim županom-poslancem je pač treba priznati, da so zaradi stika s terenom prispevali h kakovosti sprejetih odločitev.

Obstajajo torej argumenti za in argumenti proti. Tudi zato je trajalo tako dolgo, da so poslanci zbrali dovolj glasov za uzakonitev nezdružljivosti. In zakaj je čas dozorel prav zdaj? Ne gre spregledati, da smo sredi koalicijske krize, ki naj bi se spet razplamtela po glasovanju o treh zakonih na referendumih. Takrat naj bi se o svojem nadaljnjem sodelovanju v vladi odločala stranka Zares, ki si je najbolj prizadevala za uvedbo nezdružljivosti. Ponovna zavrnitev novele zakona o poslancih bi pri tehtanju razlogov, zakaj ostati, jeziček na tehtnici morda prevesila v prid odhoda.

Sredi referendumske kampanje, ko vlada išče načine, kako prepričati ljudi, da ji je mar zanje, tudi besede ministrice za javno upravo, da morajo poslanci pokazati pripravljenost zmanjšati svoje pravice, niso bile brez teže. Ne nazadnje so koalicijske stranke nezdružljivost poslanske in županske funkcije zapisale v koalicijsko pogodbo in bilo bi zelo neugledno, če bi se zdaj požvižgale na to zavezo.

Stranke, katerih poslanci se zdaj trkajo po prsih, češ, nam gre zasluga za izgon skorajda smrtno nevarnih dvoživk, do zdaj niso imele zadržkov, da v svoje poslanske klopi ne bi vabile županov. Po novem bo nastala praznina, a - in to je pomembno - luknjo na listah bo imela tudi opozicija. Nova “županska stranka”, ki naj bi si jo kot alternativo za vodenje države želeli nekateri na levici, pa se je tako že v izhodišču znašla v črni luknji.