Izgubljena priložnost za Koper
Pisarne katerekoli državne ali občinske ustanove, tudi tako pomembne, kot je piranska enota zavoda za varstvo kulturne dediščine, v stavbi nekdanje luške kapitanije na edinstveni lokaciji ob morju nimajo kaj iskati. V mestu je dovolj praznih pisarn, kjer bi lahko opravljali svoje poslanstvo, medtem ko je hiša iz 18. stoletja v koprskem mandraču, ki je do lani gostila upravo za pomorstvo, preveč dragocena in si ne zasluži, da bi jo tudi v prihodnje zasedala - če grobo posplošimo - zgolj pisarniška oprema za deset državnih uradnikov.
Namesto da bi tam zaživele vsebine in dejavnosti, ki bi obogatile mestni in turistični utrip, so prevladale želje birokratov. “Smo ekskluzivna institucija in si takšno lokacijo tudi zaslužimo,” je vodja piranske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Etbin Tavčar pred dnevi izjavil v televizijsko kamero in pribil, da kljub negativnemu odzivu javnosti ne razmišljajo o spremembi načrtov in selitvi na kakšno drugo lokacijo. Nesprejemljivo je, da je Koper izgubil priložnost za ureditev prepoznavne mestne točke. Na seznamu zanimivih zamisli zasledimo, denimo, kombinacijo manjše muzejske zbirke tukajšnje bogate dediščine in ribje konobe s ponudbo morskih dobrot domačih ribičev. Nenazadnje tudi domačini menijo, da bi lahko ta lokacija združevala programe, ki bi bili dostopni vsem, prostor pa bi deloval skozi vse leto in bi imel povezovalno vlogo.
Država na eni strani poveličuje lokalno in avtentično turistično ponudbo, na drugi strani pa butično lokacijo z lahkoto prepusti uradnikom. Težko razumemo dodano vrednost odločitve.
Luške kapitanije v mestih vzdolž jadranske obale še danes zasedajo najlepše pozicije na rivi. V Kopru smo imeli srečo, da so to dejavnost preselili na drugo lokacijo. Pričakovanja, da bo stavba dobila novo priložnost, so bila velika. Vse zaman. Njeno usodo so - kako pomenljivo - zapečatili v državnih pisarnah. Poziv občine o prenosu lastništva so gladko preslišali. Država na eni strani poveličuje lokalno in avtentično turistično ponudbo, na drugi strani pa butično lokacijo z lahkoto prepusti uradnikom. Težko razumemo dodano vrednost takšne odločitve.
Domačini so skeptični tudi do napovedi, da bo pod okriljem zavoda tam v prihodnje delovala svetovalna pisarna, kjer jih bodo strokovno usmerjali pri vzdrževanju kulturne dediščine in spomenikov. Tudi zato, ker že desetletja pogrešajo bolj življenjski pristop zaposlenih, ki bi morali predvsem poskrbeti za poenostavitev postopkov, ne pa da z nerazumno birokracijo investitorje odvračajo od kakršnikoli obnovitvenih posegov, dediščina pa medtem še naprej nezadržno propada.