Izgubljene novice

“Novi enajsti september. Svet se ruši,” sta najbolj odmevna komentarja, ki smo ju slišali iz ust predstavnikov nekaterih vlad po objavi novih zaupnih ameriških diplomatskih depeš na spletni strani Wikileaks, kjer se je znašla tudi Slovenija.

Wikileaks je mednarodna organizacija, ki na svoji spletni strani objavlja zaupne mednarodne dokumente, pridobljene iz anonimnih virov. Angleška beseda leak pomeni, bolj ali manj, beg novic. Namen spletne strani, ki jo upravljajo novinarji, disidenti, znanstveniki, je obelodaniti vse nečednosti, neetičnosti, ki jih zakuhajo vlade, podjetja in vojske po svetu. Šokantni so bili nekateri, pred nekaj meseci objavljeni posnetki o stranskih učinkih vojne v Iraku. To, da se v vojnah in na vojnih terenih dogajajo nečednosti, ki jih vojaške oblasti skušajo prikrivati, ni nič novega in seveda nas šokira, ampak do določene mere.

Dokumenti, ki jih ta teden objavlja Wikileaks, razkrivajo zakulisno komuniciranje med ZDA in vladami drugih držav; v njih je možno prebrati vse sočne podtone, ki se običajno izgubijo pred brifingi, tiskovnimi konferencami in drugačnimi igrami z masko, ki jih uprizarjajo politične kaste v javnosti in pred novinarji. Tajne depeše se torej ne nanašajo na vojna področja.

In kaj so pravzaprav objavili tako šokantnega, tako neverjetnega, česar nismo že vedeli? Nič. To, kar naj bi novega zvedeli, smo že vsi vedeli ali pa vsaj domnevali. Recimo: da je Berlusconi tiskovni predstavnik Putina v Evropi, da je Sarkozy nagi Cezar, Chavez norec in da je Gedafi obseden z botoksom. Vse to smo že domnevali, tako kot smo domnevali, da ruska politična scena ni najbolj demokratična, pa čeprav hodimo tja krstit naše vojne ladje ali da mora slovenska politična elita, če hoče stisniti roko ameriškemu predsedniku, nekaj ponuditi v zameno, recimo rešetke za zapornike iz Guantanama.

Zanimivo bi bilo prebrati vse izgubljene novičke, če obstajajo, o ameriškem posredovanju v slovensko-hrvaškem mejnem sporu. Pod patiniranim pročeljem protokolarnega bontona politiki in oblastniki kuhajo bizarne intrige, kar je normalno, ker so samo ljudje, tako kot mi. To, kar ni normalno, je, da mislijo, da mi tega ne vemo in da so novinarji, ki se tu pa tam zaženejo v izgubljeno novico, tisti zlobneži, ki rušijo svet. Rušijo ga sami. Zakaj smo se prav zdaj zaleteli v te novice, to je pa druga štorija.