Izgubljeni fokus

Sindikati, ki naj bi bili zadnji braniki delavskih pravic, v boju za dostojanstvo človeka napredni in pri tehtanju posledic nesprejetja nekaterih težkih odločitev razumni, se v slovenski varčevalni zgodbi vedno bolj kažejo kot konservativni.

Verjetno niso pričakovali, da bo vlada na koncu popustila pri točki, na kateri so utemeljevali, da jim gre za koristi širše družbe. Standardi in normativi v šolstvu, ki so bili eden glavnih argumentov za nasprotovanje varčevalnim ukrepom, so postali, ko jih je vlada umaknila iz varčevalnega paketa, premalo. Po petkovi zavrnitvi vladne ponudbe morajo sindikalisti upravičeno odgovarjati na vprašanja, ali jim gre res zgolj in samo za plače.

Seveda vsakogar skrbi za službo in dolžnost sindikatov je, da branijo pravice svojega članstva, a tudi pri tem obstaja neka zgornja meja, ko zapletanje v malenkosti postane nehigienično. Kajti ni malo ljudi, ki se vedno bolj glasno sprašujejo, zakaj dve osebi zaposleni v javnem in zasebnem sektorju, nimata enake (ne)varnosti zaposlitve, pa tudi, zakaj ima človek z nižjo letnico rojstva na trgu dela vse pravice, medtem ko mladi iskalci zaposlitve, praviloma izobraženci, nimajo nikakršne možnosti, da bi na trg dela sploh vstopili. Ni malo ljudi, torej, ki izgubljajo zaupanje v sindikate.

Dogajanje v Sloveniji ustvarja občutek, da se sindikati ne zavedajo spremenjenih družbenih razmer. Njihov obstoj je nujen, a bi moral v središče postaviti vprašanja, bistvena za ta čas. To, da se sindikalisti z vlado lasajo za odstotek plače in ne popustijo pri regresu, pri čemer bi bili zanj prikrajšani tisti z višjo plačo, je povsem nepomembno.

Vztrajanje pri resničnosti, ki je ni več, je ne le konservativno, ampak tudi pogubno za sindikate in demokracijo. Lekcije o tem prihajajo iz več evropskih držav. Brezposelni in socialno ranljivi se na volitvah ne obračajo toliko k levici, od katere se napaja tudi sindikalizem, pač pa k skrajni desnici.

To pa je šele nevarno.