Izgubljeni v papirju

Jezna prostovoljka je “svoji” občini oddala 102 strani utemeljitev, zakaj si njeno društvo zasluži nekaj sto evrov podpore. Občinska uradnica pa je nejevoljna motrila nekaj tisoč strani listja, da bo med društva pravično razdelila nekaj tisoč evrov.

Potrebovala bi sodelavko, ki je ne bo dobila. Prednost gre razvojnim projektom, ki potrebujejo nekajkrat več papirja za podporo domačih in evropskih denarjev. Da bo teh kanilo več, občinske uprave dodajajo uslužbence in, vse, kolikor pač lahko, najemajo strokovnjake. Kljub slednjemu uprave rastejo. V zadnji finančni perspektivi od leta 2007 so v občinah zrasle s 4277 na 4572 uslužbencev, v 13 goriških občinah z 229 na 291 uslužbencev marca letos. Manj, kot bi si uprave želele in preveč za davkoplačevalce.

Uradniki stanejo! Na moč različno na glavo prebivalca po občinah. Kot so različne, čeprav v nevzdržno enovite lokalne, plačne ... sisteme zapakirane, naše občine.

“Varčna država” si je omislila stimulirati občine, ki združujejo službe v skupne uprave. A je takih, ki imajo več kot eno skupno službo, malo. Možnost varčevanja tiči v drugem grmu. Sicer razbohotene občine stanejo manj (ne bomo o tistem bliže očem, srcu in učinkovitosti), kot stane pragozd papirnatih poslov. Občinski uslužbenci so vse bolj oddaljeni od slabo-voljnih občanov, čeprav ekonomičnost in storilnost prvih rasteta.

Strošek uprav na prebivalca je le eno od, v našem javnem sistemu redko uporabljanih, meril ekonomičnosti. Če bi to merili z odhodki naraščajočih proračunov glede na stroške plač, ali pa storilnost z odhodki glede na število uslužbencev, bi se jim morali prikloniti.

Žal so učinki izgubljeni v papirjih. Prostovoljka zato ni verjela mami, da so nekoč v državi, ki je veljala za papirnatega risa, z vlogo za nekaj fičnikov opravili na listu papirja. Rodila se je pač v v čas papirnatega leva. Kdo sploh še lahko zarjove proti njemu?