Izjemne volitve

Letošnje državnozborske volitve naj bi bile zaradi marsičesa izjemne. Prvič zato, ker so prve predčasne volitve v zgodovini samostojne Slovenije. Drugič so izjemne zaradi nevarnosti (ali pa priložnosti, kakor kdo vzame), da pred vrati parlamenta ostanejo stranke, brez katerih si doslej slovenske politike - z ustvarjanjem javne govorice vred - skorajda nismo mogli zamisliti.

Izjemno težo bodo imele tudi mednarodne okoliščine. V kampanji so prednjačile obljube o ustvarjanju novih delovnih mest, oživitvi gospodarstva, ob robu pa so se iskale tudi rešitve za brzdanje javne porabe, saj je Slovenija začela nevarno drseti proti neugledni družbi Grčije, Italije in Španije.

V povezavi z mednarodnim faktorjem se odpira še četrta dimenzija izjemnosti letošnjih volitev. Bolj kot kdaj koli prej se išče rešitelj, učinkoviti vodja, ki bo državo hitro potegnil iz blata.

Stranke, ki želijo ustoličiti svojega prvaka ali pa na volitvah iztržiti vsaj omembe vreden delež glasov, so se tekme lotile premišljeno. Verjetno ni naključje, da so medijski strategi SDS v strankinih oglasih Janeza Janšo pomaknili v krog njegove ekipe, število intervjujev zmanjšali na minimum, Janša pa je v dneh pred volitvami postal miren kot še nikoli. Tudi vrnitev povsem prerojenega Boruta Pahorja po totalnem medijskem mrku v dneh po padcu vlade je strateška poteza. Da o širokih nasmehih Zorana Jankovića, ki zna sebi v prid obrniti tudi tako sporne odgovore, kot je tisti, da njegovo premoženje ostaja enako, če ga javno prizna ali ne, ne govorimo.

Bo letošnja presoja volilcev zaradi izjemnega števila nakopičenih težav treznejša? Obstaja nevarnost, da se bo zgodilo prav nasprotno: izjemna količina upanja lahko zoži vidno polje. Nemalo volilcev si je namreč pripravljenih zamašiti ušesa, ko je govora o moralnih kvalitetah v dosedanjem političnem in zasebnem življenju kandidatov. In tudi to je lahko izjemno. Izjemno nevarno.