Izjemno in fantastično

“Izjemno, fantastično, neverjetno,” so bile besede Tine Maze po drugi osvojeni zlati medalji, ki si jih lahko sposodimo za najboljšo ponazoritev dvotedenskega dogajanja na zimskih olimpijskih igrah. Ne samo za opis Tininih nastopov, temveč tudi za označbo slovenskih rezultatov v Sočiju. Bera osmih medalj, ki je bila podkrepljena z dvema najbolj žlahtnima, s čimer se je tudi slovenska himna prvič zaslišala na zimskih olimpijskih igrah, je presegla tudi najbolj optimistične napovedi.

Dodatno vrednost predstavlja tudi raznolikost disciplin, v katerih so Slovenci osvajali medalje in se uvrščali v deseterico najboljših, kar so, prepogosto pozabljamo, tudi vrhunske uvrstitve. In podobno neverjeten je pogled na seznam držav z osvojenimi medaljami, na katerem so sosedje Italijani ostali brez zlata, za Slovenijo pa so zaostale tudi take zimskošportne velesile kot Finska ali Ukrajina.

A besede o fantastičnosti ne veljajo samo za Slovence, temveč tudi za organizacijo samo: Rusi so naredili pravi športni spektakel. Ob viteških bojih, ki so glavna vrlina športa, so svoj delček v uspeh tega festivala mladosti in premikanja meja človeških sposobnosti vtkali tudi organizatorji iger. Vse je teklo po urniku, brez zapletov, celo na višji ravni kot na prejšnjih ZOI, tako da so tudi nergači, ki so bili glasni na začetku, potihnili. Izkazalo se je, da so bile bojazni o terorističnih napadih in preganjanju homoseksualcev prenapihnjene ter škodoželjne. Ne nazadnje na tekmovanjih ni nihče umrl, kot se je na primer zgodilo v Vancouvru. Le narava ni dala svojega kamenčka v mozaik zimske pravljice.

Hkrati so bile ZOI hvaležne za slovenske navijače. Za razliko od podobnih tekmovanj prek Atlantika ali na Daljnem vzhodu je bil termin tekmovanj z vrhunci v popoldanskih urah, nekajkrat tudi dopoldanskih, odličen. In tudi z novinarskega gledišča so bile to najboljše ZOI doslej, tako zavoljo ugodnih terminov dogodkov kot zaradi uspehov slovenskih športnikov, o katerih je bil užitek poročati.