Izjemno, ni kaj!

Razmere v Parku Škocjanske jame so, milo rečeno, nenavadne. Prebivalci, ki se običajno skušajo izogniti prestrogim omejitvam, so tu najbolj glasni, ko je treba opozoriti na “malenkosti”. Pa čeprav je to le zid, ki je bil stoletja tradicionalen, kraški, sedaj pa je betoniran.

Motijo jih celo štrclji, ostali po tem, ko so odstranili informativne table z zelenic v parku. Nenazadnje si lahko ob njih kdo poškoduje nogo in park toži, pravijo.

Še bolj moteči so tisti gostje, ki ne znajo spoštovati zasebnosti in miru domačinov, ter vsi, ki divje kampirajo, celo v bližini informacijskega centra, kjer za sabo puščajo iztrebke. Poglavje zase so preslabo vzdrževane table, ograje, klopi, poti in smetnjaki ter ne pometen pločnik.

No, nekateri pravijo, da so tudi domačini “posebni”, nenavadni, morda celo militantni in skrajno usmerjeni. Da pretiravajo, nekateri naj bi pred časom sami kršili pravila, ki jih zdaj tako goreče branijo.

A vseeno, da bi prebivalci zahtevali od parka bolj skrbno varovanje narave - zaradi tega so Škocjanske jame res izjemne. Zanimiva pa je tudi primerjava z drugim bližnjim javnim zavodom v državni lasti, to je Kobilarna Lipica, ki je leta polnila časopisne stolpce z novicami o slabem gospodarjenju in vprašljivih odločitvah.

Za Park Škocjanske jame je veljalo, da je tam vse v najlepšem redu, čeprav ima večina očitanega s strani prebivalcev gotovo korenine v času pred prihodom sedanje direktorice dr. Gordane Beltram.

Čas pa bo pokazal, koliko imajo prav domačini, ki opozarjajo, da je vlaganje v nakupe in prenovo hiš - v muzeje in kongresni center - ter širitev sprejemnega centra le mrtev kapital in zgrešena naložba.

Najbrž imajo prav v tem, da bi bilo bolje že na začetku res temeljito poskrbeti za urejenost in lep videz vasi ter turistične infrastrukture, šele potem nadaljevati z naslednjimi, večjimi razvojnimi koraki.