Izkoristite Evropo!

Ko pomislimo na zaledje oziroma podeželje, se nam v misli prikradejo idilični motivi. Kamnita hiška, lesena škura, skrbno tlakovano dvorišče iz istrskega peščenjaka, pergola, okoli katere se ovija vinska trta, v njenem senčnem objemu udobna sedežna garnitura, za hišo po možnosti manjši zelenjavni vrt, za pikico na i pa še kantina s kakšnim sodčkom belega in črnega tekočega pridelka.

Takšne popolne predstave po navadi harmonično dopolnjujejo še besedne zveze, kot so spokojnost in prvobitnost, sožitje z naravo, povezanost z majhno skupnostjo enako mislečih in podobne optimistično obarvane oblike stanja duha. O vsakdanjem stresu v tako idiličnem okolju ni ne duha ne sluha.

Vse več ljudi se vrača k svojim koreninam in se zaveda, da življenje v mestu ni več to, kar je bilo. Človeški odnosi so obtičali na točki, ko se vsak ukvarja le še s svojo usodo. Depresivna utesnjenost med štirimi stenami doma in v službi že terja svoj davek, marsikdo pa zaradi sodobnega in prehitrega načina življenja izgublja kompas in resnici na ljubo (še) ne dojame, da vsi skupaj drvimo proti prepadu.

Kogar je moderna življenjska realnost duševno in telesno povsem izžela in ima možnost vrnitve na podeželje, je to že storil ali intenzivno razmišlja o tem. Na tej točki pa nastopijo prve ovire. Življenje na vasi v resnici ni tako perfektno, kot se zdi na prvi pogled. V mislih imamo tiste zaselke, ki so bili še do pred kratkim opustošeni, neobljudeni, skratka nezanimivi za kakršnakoli infrastrukturna in druga razvojna vlaganja. Ni se splačalo, za koga pa bi to počeli, so nekoč porekli mestni veljaki. Danes takšna okostenela miselnost ugaša, zato še ni vse izgubljeno. Nekatere vizionarsko usmerjene občine in domačini, ki jim ni vseeno, v kakšnem okolju živijo, so združili moči in so pravo priložnost za nov zagon zaslutili v evropskih razpisih. Denar za nove projekte počasi kaplja, z njim pa se vrača tudi življenje na podeželje.